Kako izgubiti volitve

Massachusetts, srce idilične, napol rajske, bukolične, nestresne Nove Anglije, ki je videti tako, kot da Boga pošilja po čike, velja za najbolj liberalno ameriško državo. Za najbolj entuziastično, najbolj predano in najbolj unikatno demokratsko državo. Tam vladajo liberalci - Johna Kerryja in Teda Kennedyja, senatorja, ki ju je v Washington poslal Massachusetts, so republikanci vedno razglašali za »najbolj liberalna senatorja«. Demokrati so tam taki kralji, da na volitvah - bodisi lokalnih ali zveznih - pogosto sploh nimajo protikandidatov. Republikanci pač vedo, da nimajo šans, zato tam denarja za kampanje in predvolilne energije ne zapravljajo. Nima smisla. Še celo republikanski predsedniški kandidati v Massachusetts ne pridejo. Le zakaj? Dobro vedo, da bodo volivci tam avtomatično volili demokratskega kandidata. Nič ne pomaga. Volitve v Massachusettsu so navadno le gola formalnost. Okej, Ted Kennedy je imel vedno protikandidate, pa četudi so dobro vedeli, da absolutno nimajo šans: kandidirali so le zato, da bi lahko rekli, da so se ravsali s Kennedyjem. Massachusetts so na sodobni politični zemljevid postavili prav Kennedyji, pro-choice katoliki. Še več, za »stvar« - za Massachusetts, za liberalizem, za demokratske ideale - so celo prelili kri. In to večkrat. Le kako bi bil lahko Massachusetts videti drugače? Hej, kaj pa lahko pokaže dinastija Bush? Le čevelj, ki je skoraj zadel malega Busha.
Ko sem bil leta 2000 na predsedniški predvolilni kampanji, sem prečkal tudi Massachusetts, kjer so me vprašali, koga bi želel spoznati. Kakega republikanca, sem rekel. In odpeljali so me k Brianu Leesu, ki je bil tedaj vodja republikancev v senatu Massachusettsa, v katerem sedi 40 senatorjev - no, tedaj je bilo republikanskih le sedem senatorjev. Pomeni, da so bili v absolutni manjšini. Kar pove vse. »Veliko nastopam, veliko govorim, toda demokrati vedno glasujejo proti mojim predlogom,« mi je rekel energični, nastopaški, bučni, retorično zelo spretni Lees, neke sorte svetovni rekorder - okrog 60 odstotkov vsega govorniškega časa v senatu Massachusettsa je namreč porabil on! Rekel mi je: »Trudim se, toda nič ne pomaga.« Reči je hotel: ker sem republikanec, nimam šans! Rekel mi je: »Glejte, celo pro-choice sem!« Reči je hotel: glejte, sem kot Kennedy! Rekel mi je: »Bolj liberalen sem kot večina demokratov, najbolj liberalen med vsemi senatorji, pa ne pomaga.« Reči je hotel: ker sem republikanski senator, me ne bodo nikoli izvolili v zvezni senat! Če bi bil Lees pameten, bi bil demokrat. Ali bolje rečeno: če si v Massachusettsu republikanec, si videti trapasto.

Popolni vihar

Nič več. Brian Lees se je namreč po desetih letih končno prebil v zvezni senat - in zasedel stol pokojnega Teda Kennedyja. Le da mu ni ime Brian Lees, ampak Scott Brown. Republikanec. Republikanec? Na stolu Teda Kennedyja? Nepredstavljivo! Nemogoče! Katastrofalno! In šokantno. Točno, izvolitev Scotta Browna ni bila le izvolitev - to je bilo ponižanje demokratov. V Massachusettsu si po novem videti trapasto, če si demokrat. Kaj se je zgodilo? So volivci Massachusettsa v resnici prikriti republikanci, pa si prej tega niso upali pokazati, ker so se bali Kennedyjev? Ali pa ker niso hoteli kaliti in mazati spomina na padle Kennedyje? So si rekli, hej, počakajmo, da umre Ted, zadnji Kennedy, potem pa v senat na njegov stol izvolimo republikanca? To logiko poznate: hej, počakajmo, da Tito umre, potem pa bomo razpustili Jugoslavijo, ukinili komunizem in vpeljali kapitalizem! Dokler je še živ, tega ne smemo - stari tega preprosto ne bi prebolel! To bi ga strlo! Tako kot bi strlo Teda Kennedyja, če republikanci v Massachusettsu ne bi bili več videti trapasto. Ironija je le v tem, da so videti še bolj trapasto kot leta 2000: v senatu Massachusettsa je namreč zdaj le pet republikancev.
Bolj trapasto je videti le še Martha Coakley, kandidatka demokratske stranke, sicer nekdanja javna tožilka in pravosodna ministrica Massachusettsa. Ne pozabite: Coakleyjeva je bila brez konkurence, absolutna favoritka. Na svoji strani je imela vse - aparat demokratske stranke, denar, javno podporo, prepoznavnost, sondaže, Baracka Obamo, liberalnost Massachusettsa. O njeni zmagi ni dvomil nihče. Ali bolje rečeno: njena izvolitev je veljala za golo formalnost. Čudili so se, da republikanci sploh rožljajo s svojim kandidatom, češ volivcem itak ne preostane drugega, kot da izvolijo Coakleyjevo - ker je demokratka, ker gre za senatni stol Teda Kennedyja in ker Massachusetts v senat že desetletja pošilja izključno demokrate. Logično, ne. Na drugi strani je bil Brown. Mala riba v politiki Massachusettsa, outsider, tako rekoč le statistični podatek ali, natančneje, eden izmed tistih petih republikanskih senatorjev v senatu Massachusettsa. Ni imel šans. Sondaže so ga komaj zaznale. Na začetku kampanje, tam nekje septembra, oktobra, mu je kazalo tako slabo, da zanj niso hoteli slišati niti republikanci: le zakaj bi trošili denar, čas in energijo za predvolilno kampanjo nekoga, ki nima šans? Kritiziral je poteze Baracka Obame in demokratov, opozarjal, da je Obama do terorja premehak, in nasprotoval Obamovi zdravstveni reformi. Pa kaj?
Toda potem se je zgodil »popolni vihar«, ki je njegovo predvolilno retoriko spremenil v »resnico«.
Prvič, novembra, ob prvi obletnici Obamove izvolitve, so začeli Obamo vsi ostro napadati in sesuvati, desnica in levica. Desnici se je zdel preveč levičarski, preveč liberalen, še več, razglašali so ga celo za »socialista« in »komunista«, ki se obdaja s stalinisti in maoisti, ki le zapravlja in ki hoče uničiti Ameriko, njene tradicionalne vrednote, ekonomijo in kapitalizem. Levici pa se je zdel premalo levičarski, premalo liberalen, premalo progresiven: ker kupčuje z desnico, ker se ji uklanja, ker se je prodal Wall Streetu, ker ni izpeljal finančne reforme, ker je svojo vlado napolnil z glorifikatorji Wall Streeta (Larry Summers, Timothy Geithner), ker je sredi najhujše krize reševal in pital banke, ljudi pa prepuščal brezposelnosti, ker se ni umaknil iz Iraka, ker je stopnjeval vojno v Afganistan, ker je začel vojno proti terorju širiti v Jemen in Pakistan, ker je podprl vojaški puč v Hondurasu, ker napihuje obrambni budžet, ker še ni zaprl Guantanama, ker ni ukinil »patriotske« zakonodaje, ker ni odpravil Bushevih nesmislov, ker se utaplja v teatralični retoriki. Z eno besedo: z Obamo ni bil nihče več zadovoljen. In predvsem tisti, ki so ga volili, so poudarjali, da jih je razočaral in izdal - da torej o tisti veliki spremembi, ki jo je obljubljal, ni ne duha ne sluha. O New Dealu tudi ne. Še toliko bolj, ker je Bush tako zamočil, da je imel Obama orjaški manevrski prostor. In vse tja od Franklina Delana Roosevelta ni imel noben ameriški predsednik tako absolutnega in tako totalnega mandata za spremembo, kot pravi Harvey Wasserman, ameriški aktivist in reporter, avtor odlične knjige o »alternativni« zgodovini Amerike (Harvey Wasserman's History of the United States).
Drugič, ob koncu decembra - za božič - so prijeli nigerijskega »terorista«, ki je hotel - očitno nekje nad Ameriko - razstreliti ameriško potniško letalo. Spet sta ponoreli obe strani, desnica in levica. V očeh desnice je bil Obama »kriv« zato, ker je obrambno premehak, ker popušča teroristom in režimom, ki podpirajo teror (hja, Iran), ker teroriste in »sovražne borce« postavlja pred civilna sodišča, ker teroriste spušča iz Guantanama, ker je s svojo »mehkužnostjo« omogočil vrnitev Al Kajde in ker se preveč zanaša na diplomacijo. V očeh levice pa je bil Obama »kriv« zato, ker je začel po prijetju nigerijskega »džihadista« uporabljati Bushevo retoriko. Recimo: rekel je, da je Amerika »v vojni proti terorju«. S tem naj bi bil potrdil, da se še vedno ni distanciral od Busha in da v resnici le nadaljuje njegovo politiko. Hej, mar ni obdržal Roberta Gatesa, Bushevega obrambnega ministra?
In tretjič, predstavniški dom kongresa je po hudih mukah sprejel zakon o zdravstveni reformi. Spet sta ponoreli obe strani, desnica in levica. Desnica zato, ker Obamovi zdravstveni reformi kategorično in absolutno nasprotuje (to je socializem, komunizem, konec prostega trga in Amerike ipd.). Levica pa zato, ker je Obama z republikanci in zavarovalnicami sklenil preveč gnilih kompromisov, da bi zakon o zdravstveni reformi spravil skozi kongres, tako da zdravstvena reforma zdaj niti zdaleč ni več to, kar naj bi bila. Še več: zdravstvena reforma sploh ni več reforma, ampak le politični nesmisel. Nič prelomnega torej, le dimna zavesa. S tem je Obama le še enkrat pokazal, da je samo teleprompterski oportunist, ki skuša biti všeč desnici. Ali bolje rečeno, desnici skuša biti bolj všeč kot levici, progresivnim silam, ki so ga izvolile in ki zdaj pravijo: hej, to ni več človek, ki smo ga izvolili! Kot pravi Wasserman: »Tako kot Bill Clinton, Jimmy Carter in Lyndon Johnson je bil tudi Barack Obama neverjetno učinkovit le v eni stvari - v tem, da si je odtujil tiste, ki so ga najbolj željno podpirali. Njegov glavni sovražnik je postala volilna baza, ki ga je pripeljala v Belo hišo.«

Pahorjeva obamizacija

Ko so se ti trije planeti - protiobamovska ofenziva, spodleteli poskus razstrelitve potniškega letala in sprejetje kompromitirane zdravstvene reforme - poravnali, so lepo sedli na predvolilno retoriko Scotta Brow-na. Ratingi so mu poskočili, sondaže so mu na lepem začele kazati bolje, vse bolje - dokler niso začele kazati, da koketira z zmago in osvojitvijo Kennedyjevega stola. In ko je potem res zmagal, so začeli aparatčiki demokratske stranke hitro poudarjati, da je bila Martha Coakley napaka, da je bila slaba kandidatka, da ni bila dovolj atraktivna, da je imela slabo in medlo predvolilno kampanjo, da se ni dovolj trudila, da je podcenila republikanskega tekmeca, da je mislila, da je njena zmaga vnaprej zagotovljena, da se je preveč zanašala na to, da je demokratka in da so v Massachusettsu demokratski kandidati vedno avtomatično izvoljeni. Se je Martha Coakley res precenila? Je res podcenila republikanskega kandidata? Se je res preveč zanašala na demokratsko naturo Massachusettsa?
Ne, Martha Coakley je bila v resnici povsem nepomembna, celo nebistvena. Trik ni bil v tem, da Scott Brown ni imel šans, ampak v tem, da šans ni imela Martha Coakley. V Massachusettsu ne bi imel zdajle šans noben demokratski kandidat. Kajti v resnici sploh ni šlo za Martho Coakley, ampak za Obamo. To niso bile nadomestne volitve za izpraznjeni sedež v zveznem senatu - to je bil referendum o Obami. Referendum Obamove volilne baze. Ker gre za Massachusetts, ki je tako izrazito in tako kompletno prodemokratski, bi lahko celo rekli, da je šlo za demokratske primarne volitve, na katerih so demokrati izvolili republikanca - na katerih so torej demokrati raje izvolili republikanca kot demokrata. Tisti, ki so Obamo izvolili, so s tem samemu Obami poslali povsem jasen signal, da jih je razočaral in razjezil, da ni izpolnil niti obljub niti pričakovanj.
Nadomestne volitve v Massachusettsu so bile svarilo Obami, tako rekoč zadnje svarilo, navsezadnje, demokratski Massachusetts je z izvolitvijo republikanskega kandidata porušil razmerje moči v zveznem senatu, kjer demokrati zdaj nimajo več absolutne večine - do sedaj je bilo v senatu 60 demokratov in 40 republikancev, tako da republikanci niso mogli blokirati sprejetja tega ali onega zakona, ki ga je v senat poslal Obama. Zdaj je republikancev v senatu 41, tako da imajo po ameriški zakonodaji možnost blokade. Ergo: Massachusetts je Obami bistveno - če ne že kar usodno - zmanjšal manevrski prostor. Načelna posledica: zdaj bo moral z desnico sklepati še bolj gnile kompromise. Konkretna posledica: republikanci bodo lahko zdaj v senatu blokirali sprejetje zakona o zdravstveni reformi.
To seveda pomeni, da je Massachusetts, katerega zdravstveni sistem je - ironično! - model za Obamovo zdravstveno reformo, miniral Obamov ključni in najljubši projekt. Še huje: prodemokratski Massachu-
setts je miniral prav projekt, s katerim je skušal Obama levici, svoji volilni bazi, pokazati, da je progresiven in liberalen. Ni kaj, hudo svarilo. Svarilo, ki gre takole: Obama, če boš nadaljeval tako, potem si lahko živo predstavljaš, kaj ti bomo storili šele novembra, ko bodo splošne kongresne volitve! Če boš tako nadaljeval, bomo novembra v kongres - v oba domova - izvolili toliko republikancev, da bodo imeli večino in da si bodo demokrati zapomnili, kdaj so nas nazadnje nategnili! Če si v napoto Massachusettsu, si v napoto zgodovini.
Toda to, kar se je zgodilo v Massa-chusettsu, ni svarilo le Obami, ampak tudi Borutu Pahorju. Ne, to ni bil le referendum o Obami, ampak po malem tudi o Pahorju. Pahor namreč počne to, kar počne Obama: rešuje slovenski Wall Street, ne pa brezposelnih, čaka na vrnitev statusa quo, ki nas je pripeljal v krizo, našo vojsko pušča v vojnah, utaplja se v teatralični retoriki, orjaškega manevrskega prostora za spremembo, ki ga je imel, ni izkoristil, in seveda, bolj skuša biti všeč desnici kot pa levim, progresivnim silam, ki so ga izvolile. Tudi zanj bi lahko rekli, da je učinkovit le v eni stvari: v tem, da si je odtujil tiste, ki so ga najbolj željno podpirali. Obama je Bushevi vladi vse odpustil. Pahor je vse odpustil Janševi vladi. In od tega »kar je bilo, je bilo«, je bil le korak do gnilih kompromisov. Recimo: vi meni ratifikacijo vstopa Hrvaške v Nato, jaz vam potrditev zaključnega računa proračuna za leto 2007! Afera Patria pa itak vse bolj spominja na verzijo zdravstvene reforme, ki jo je sprejel predstavniški dom kongresa in ki so jo tako sfrizirali, da je bila sprejemljiva za obe strani, za demokrate in za republikance. Tudi afero Patria so očitno tako sfrizirali, da je na koncu, kot rezultat kompromisa, na mizo padel Karl Erjavec.

Hujše od pavlovskega refleksa

Demokrati so se očitno zmotili, ko so mislili, da bodo v Massachusettsu avtomatično izvoljeni. Zmotili so se torej, ker so mislili, da jim nekako dedno pripada tisti Kennedyjev stol v senatu. Zato ni težko ugotoviti, čemu so se volivci uprli: temu, da sami nimajo nobene druge možnosti, nobene alternative, kot so te dni poudarili mnogi progresivni komentatorji, od Rona Jacobsa do Alexandra Cockburna in Johna V. Walsha. Dovolj imajo tega političnega monopola ali, bolje rečeno, dovolj imajo tega, da morajo vedno voliti demokrate. Dovolj imajo, da lahko volijo le demokrate, ki jim vsakič znova namigujejo: hej, pa saj nimate alternative! Volite lahko le nas! Saj nimate kam drugam! Pa ja ne boste volili republikancev? Ergo: ne le da ima Massachusetts dovolj te svoje stereotipiziranosti, svojega avtomatičnega odločanja za demokrate, tiranije svojega pavlovskega refleksa, iste politične dinastije, ki dejansko funkcionira kot korporacija, demokracije, ki je le še »gola formalnost«, in demokratov, ki se vedno obnašajo tako, kot da so že zmagali, ampak ima dovolj tudi tega, da nima možnosti izbire.
In volivci so se uprli prav temu, da lahko vedno izberejo le demokrate. Ta vsiljena izbira je kakopak posledica ameriškega dvopartijskega sistema: ker so liberalno nastrojeni in ker lahko izbirajo le med demokrati in republikanci, jim - tudi ko ne vidijo nobenega razloga, da bi volili demokrate - ne preostane drugega, kot da izberejo demokrate. Alternative - kake tretje, resne, progresivne stranke - pač ni. In zdaj so sklenili, da se bodo končno enkrat svobodno odločili - in izvolili republikanca. Kot veste, se je leta 2004 nekaj takega zgodilo v Sloveniji, ko so volivci, ki so prej volili levico, protestno volili desnico - kaznovati so hoteli arogantni LDS, ki se je obnašal tako, kot da ima dedno pravico do oblasti. No, v Massachusettsu je bilo vse skupaj še bolj absurdno: ker se jim zdi Obama premalo levičarski, so izvolili desničarja! Od tod vprašanje: kaj pričakujejo? Da bo desničar zlomil Wall Street? Da bo desničar ameriško vojsko potegnil iz Iraka in Afganistana? Da bo desničar zaprl Guantanamo? Nehajte. Obstajajo hujše reči od pavlovskega refleksa: ko imajo ljudje svobodo, ko se torej prosto odločajo, glasujejo proti svojim interesom.