Kako izgubiti volitve
Zakaj je to, kar se je zgodilo v Massachusettsu, zadnje svarilo Borutu Pahorju
Massachusetts, srce idilične, napol rajske, bukolične, nestresne Nove Anglije, ki je videti tako, kot da Boga pošilja po čike, velja za najbolj liberalno ameriško državo. Za najbolj entuziastično, najbolj predano in najbolj unikatno demokratsko državo. Tam vladajo liberalci - Johna Kerryja in Teda Kennedyja, senatorja, ki ju je v Washington poslal Massachusetts, so republikanci vedno razglašali za »najbolj liberalna senatorja«. Demokrati so tam taki kralji, da na volitvah - bodisi lokalnih ali zveznih - pogosto sploh nimajo protikandidatov. Republikanci pač vedo, da nimajo šans, zato tam denarja za kampanje in predvolilne energije ne zapravljajo. Nima smisla. Še celo republikanski predsedniški kandidati v Massachusetts ne pridejo. Le zakaj? Dobro vedo, da bodo volivci tam avtomatično volili demokratskega kandidata. Nič ne pomaga. Volitve v Massachusettsu so navadno le gola formalnost. Okej, Ted Kennedy je imel vedno protikandidate, pa četudi so dobro vedeli, da absolutno nimajo šans: kandidirali so le zato, da bi lahko rekli, da so se ravsali s Kennedyjem. Massachusetts so na sodobni politični zemljevid postavili prav Kennedyji, pro-choice katoliki. Še več, za »stvar« - za Massachusetts, za liberalizem, za demokratske ideale - so celo prelili kri. In to večkrat. Le kako bi bil lahko Massachusetts videti drugače? Hej, kaj pa lahko pokaže dinastija Bush? Le čevelj, ki je skoraj zadel malega Busha.
Ko sem bil leta 2000 na predsedniški predvolilni kampanji, sem prečkal tudi Massachusetts, kjer so me vprašali, koga bi želel spoznati. Kakega republikanca, sem rekel. In odpeljali so me k Brianu Leesu, ki je bil tedaj vodja republikancev v senatu Massachusettsa, v katerem sedi 40 senatorjev - no, tedaj je bilo republikanskih le sedem senatorjev. Pomeni, da so bili v absolutni manjšini. Kar pove vse. »Veliko nastopam, veliko govorim, toda demokrati vedno glasujejo proti mojim predlogom,« mi je rekel energični, nastopaški, bučni, retorično zelo spretni Lees, neke sorte svetovni rekorder - okrog 60 odstotkov vsega govorniškega časa v senatu Massachusettsa je namreč porabil on! Rekel mi je: »Trudim se, toda nič ne pomaga.« Reči je hotel: ker sem republikanec, nimam šans! Rekel mi je: »Glejte, celo pro-choice sem!« Reči je hotel: glejte, sem kot Kennedy! Rekel mi je: »Bolj liberalen sem kot večina demokratov, najbolj liberalen med vsemi senatorji, pa ne pomaga.« Reči je hotel: ker sem republikanski senator, me ne bodo nikoli izvolili v zvezni senat! Če bi bil Lees pameten, bi bil demokrat. Ali bolje rečeno: če si v Massachusettsu republikanec, si videti trapasto.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.