Vedrana Rudan: Ko so ženske kurbe Ko so moški pedri

+ + + +

Lepa naša kot Janusova glava

Knjiga standardiziranih, torej bolj ali manj enako dolgih mešancev med kolumno in proznimi zastavki je tiskana kot igralna karta, moški in ženski del si v obratni smeri prihajata naproti in se združita v kazalu in spremnem besedilu. Rudanova najprej, v kratkih, odsekanih in skoraj manifestativnih izjavah razloži, da je biti peder pravzaprav fino, pravzaprav normalno, pedri so vsi tisti, ki niso 'pravi moški', slednji so, varno potopljeni med sebi enake, namreč nagnjeni k stigmatizaciji, izključevanju, in čeprav deklarativno homofobni, uživajo v možačenju in neomejenem hvalisanju.

Ob gledanju nogometa se držijo za jajca in sploh kažejo znake splošne vzburjenosti, so pa zato toliko bolj proti različnim manifestacijam homoseksualnosti, gejevskim paradam ponosa in podobnemu, kolikor ni fuzbal ena taka latentna manifestacija. Zanje so vse ženske kurbe, jasno, še najbolj tiste, ki ne dajo, pa tiste, ki jim nič domačijskega ni sveto in vtikajo nos v stvari, ki jih nič ne brigajo, se recimo zmrdujejo ob represalijah nad manjšinami, slavonskimi garažnimi pokoli, novinarji, zvezanimi s politiki, politiki bebci in podobno. Rudanova že v naslovu privzame imenovanje, stigmatizacijo, ki jo potem osmeši, in ta dvojna zvijačnica je ves čas pisana na isti način silovito, radikalno in brezkompromisno. Rudanovi, Rečanki, se pozna, da je novinarka, no, bila je, pa so jo zaradi ostrega glasu nekako zrinili z radia - in si storili medvedjo uslugo. Po tem, kar beremo zdaj, sodi ob famozne hrvaške čarovnice, Ugrešićevo in Drakulićevo in podobne, ki so dodobra načele stebre družbe in so jim v času med domovinsko vojno in takoj po njej očitali vse mogoče, recimo tudi nacionalnost ali pa vsaj internacionalno kurbarijo. Čarovnica je torej najbolj izpostavljena kurba, kurba, ki ima glas in si upa izreči stvari na glas.

Zbirka je nekje vmes; čeprav so ves čas opazna kolumnistična izhodišča, se jim hkrati pozna avtoričina siceršnja pisateljska kilometrina, bolj kot za imperij izmišljije in fabuliranja gre za frontalne napade na vse mogoče tipe in stereotipe, ki pogosto pridobi kratkozgodbarsko razmerje med pretiravanjem in grotesko, karikaturo in satiro, tudi rast in kroženje okoli detajla; v tem se ta v startu žurnalistični žanr približuje esejistiki in ponekod tudi kratki zgodbi. Rudanova hrvaški medijski prostor dodobra pomete, nasuva Krležo in razpre aporije med- in povojne Hrvaške, in tam se je marsikaj zaredilo. Loti se dvojne morale, ki je toliko večja, kolikor bolj je dežela katolicirana oziroma klerikalizirana, in spodnja soseda ima pri tem nedvomno nekaj (let) prednosti. Tudi zato so teksti Rudanove izrazito radikalni in poimenski, pri nas so takšne zgodbe na ključ večinoma zabrisane, skompilirane in manihejske, tukaj pa ob branju zremo v neolepšano, nenašminkano in malce tudi grozljivo podobo družabnega in družbenega dogajanja pri sosedih.