Igričar

Zabava kot represija.

Filmi, v katerih junaki padejo v računalniške igrice, izgledajo kot računalniške igrice. Frustracija, ki ob tem oblije gledalca, je dobro znana: gledalec lahko to igrico le pasivno gleda, ne more pa v njej sodelovati. Ne, ta igrica ni interaktivna, ampak se igra sama. Predstavljajte si, da gledate nekoga, ki igra računalniško igrico: dolgčas, ne. Mark Neveldine & Brian Taylor, ki sta zaslovela z akcijskim filmom Crank (in malce manj z nadaljevanjem, Crank: High Voltage), skušata v bučnem, ultrakinetičnem, vrtoglavem Igričarju, ki izgleda kot epileptično beganje igle kompasa, ko se približa magnetnemu polu, ta problem rešiti tako, da igrico, ki se vrti pred nami, nekdo igra. Specifično, 17-letni Simon (Logan Lerman), računalniški frik, je ta, ki igra - vodi, usmerja - Kablea (Gerard Butler), zapornika, »popolno orožje«, ki se prelevi v gladiatorja. Trik je v tem, da se igrica ne dogaja v virtualnem svetu, ampak na prostem. To je nova oblika eksplozivne, sadistične zabave. In kot kaže, to igrico, sicer produkt fašistoidnega tajkuna (Michael C. Hall), gleda cel svet. Vsi so po malem njeni sužnji. Ni čudno: ljudje pobijajo ljudi. Kar Kablea, ki mora zmagati, če hoče svobodo, prelevi v dediča Bena Richardsa iz filma The Running Man, Marcella Pollettija iz Desete žrtve in Françoisa Jacquemarda iz Cene nevarnosti. Tudi sporočilo je isto: zabava je postala orodje družbene kontrole - opresivni »sistem«, ki se mu je treba upreti.