Borut Golob:Smreka bukev lipa križ: domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem

+ + +

Partitura za šnops in štilerco

Prvenec, dovolj izrazit in prepoznaven, brez dvoma. Tak, da bo zagotovo plasiral avtorja, če se ne bo ta splašil, pa ne zgleda, da bi se. Zgodba o tistih čisto blizu nas. Ki ga ob tesnobah, in te so bolj ko ne permanentne, že za kaj ali pa kar tako, malo nalijejo, za ta primer imajo (bivši in bodoči) čebelnjak in posebno skrivališče v terencu, seveda prevelikem, dodatno opremljenem, z žarometi, hupo; tudi mi iz mest poznamo to kmečko navezanost na traktorje in podobne delovne stroje. V njem nepogrešljivo motorko, štilerco, jasno, vse drugo je zajebancija in šminkeraj. Kadar takšni možaki še radi pogledajo kakšen film s predvidljivim koncem, na katerem so skoraj vsi slej ko prej čudno umirjeni v lastnih sokovih, razpoložljivi in raztelešeni, se nam že zdi, da prepoznamo žanr. Tudi kompozicija tega prvenca je malo stevenkingovska, če se spomnimo recimo Cujota; tam se nekaj orjaškega in nadvse prijaznega po ugrizu stekle živali spremeni v zverino, Kralj srhljivke pa preplete cel kup oseb in epizod, ki se potem proti koncu združijo in zlijejo.

Enako Golob, s to razliko, da se veliko bolj zajebava, atmosfero, ki je rahlo bizarna, sicer skoraj garaško gradi, malo se pri tem ponorčuje iz hribovcev in sploh ruralcev, vendar se zgodba razplete kot komedija. Čeprav smo najprej kar najbolj sumničavi do podnaslova in v njem napovedanega srečnega konca, čeprav smo prepričani, da nas bo nategnil, nas vrže na finto drugje, namreč s tem, da misli iskreno. V domačijski kratkozgodbarski tradiciji, recimo pri Marjanu Pušavcu in še kje, že imamo poblaznele kmetavze, ki svojo navzeo, tesnobo razrešujejo na turistih in sploh vseh mestnih, vendar je Golobov prijem svež in izviren. Samo zgodbo o tem, kako se po pogrebu pomešajo lokalni veseljaki po nekajdnevnem trdem garanju na oštarijskem terenu, veverica opazovalka in par lokalnih drevesnih duhov, nespretni in malo scagani mestni ljubimci in vaška srenja kar tako, namreč izrablja za - no ja, recimo aforistiko. Njegovo nadrobljeno pisanje, ki dovolj spretno variira in ponavlja nekatere aksiome, da postanejo skozi repeticijo duhoviti, namreč ni pripoved, nikoli se res ne razmahne v užitek ob pripovedovanju. To je škrto nizanje nekakšnih izluščenih in izsekanih življenjskih resnic, zabitih kot kajle v zažagano deblo, lapidarij okruškov neke večje celote, seveda kontra uveljavljenim in zapovedanim prepričanjem. Pri tem je Golob pogosto sarkastičen, cioranovsko zakisan, vendar je učinek predvsem humoren, dovolj neprizanesljiv do vsega počez in do sfiženih posameznosti in prevladujoče domačijske klime še prav posebej.