Miljenko Jergović: Zgodovinska čitanka I

+ + + +

Odlični pisec kratkih zgodb je po »Sarajevskem Marlboru«, ki osvetljuje čas bosanske vojne, s čitanko segel še korak nazaj v sedemdeseta in osemdeseta.

Čeravno pisana kot literatura je knjiga vodnik po zgodovini sarajevskih mitov in vsakdanjih obsesij, ki pa smo jih delili vsi Jugoslovani tistega časa. Pisec je pravzaprav hladni kronist, drugače kot Bora Ćosić, ki v »Konzulu v Beogradu« pripoveduje o preteklostih skozi lastne anekdote. V Jergovićevi čitanki se zato lahko najde vsakdo, ki je živel v obdobju sajenja 88 dreves, ki se spominja zelenega filtra, s katerim se je prekrivalo črno-bele televizorje, nogometnega »kostolomca« Hatunića, oddaje »Nedeljsko popoldne« ter serije predmetov, ritualov in sloganov, okoli katerih se je vzpostavljalo družbeno življenje.

Če zgodovinar obravnava samo velike dogodke, si pisatelj izbira tudi drobne like, kot denimo Svetotarja Čićo, nogometaša, o katerem so reportaže pisale, da gre za najbolj nadarjenega nogometaša, ki je čarodej z žogo. - A kaj je dosegel Čića? Kot zvezdnik nižje srbske lige je naenkrat podpisal pogodbo z malodane vsemi jugoslovanskimi prvoligaši, kar je povzročilo njegov suspenz. V življenju je čez leta odigral poldrugo tekmo v prvi ligi in potem za zmeraj izpuhtel.

Kako, da je sploh zašel v čitanko? Predstavljal ni sebe, ampak tisto kolektivno jugomanijo, ki je tako rada gradila sanje o največjih virtuozih, ki pa iz sebe nikoli niso ustvarili nič.

Samo delo sicer ni hvalnica obdobja komunizma, je prej nostalgija za predpotrošniškimi obrazci vsakodnevnega bivanja. Katerih značilnost je bila tudi široka izbira herojev svojega časa; pri Jergoviću tako ne gostujejo direktorji, partijski voditelji ali kulturne korifeje, njegovi šarmantni liki so posebneži, ljudje, ki so sicer po imenih pozabljeni, njihove zgodbe in ideje pa so jih preživele kot romaneskne figure.

Duhovita parafraza cvetoberov nekdanjih čitank.