Splav Meduze
Zakaj bi si morali vsi želeti, da bi Sarah Palin leta 2012 kandidirala za Belo hišo
Če niste gledali SuperBowla, finala ameriškega prvenstva v nogometu, spektakla vseh spektaklov, ki si ga je ogledalo več kot 100 milijonov Američanov, kar je TV-rekord, potem morate vedeti le tole: zmagali so Svetniki, ekipa iz New Orleansa. Če ne poznate zgodovine ameriškega nogometa, potem morate vedeti le tole: Svetniki so prvič postali državni prvaki. Kaj se je po tekmi zgodilo v New Orleansu, veste: ljudje so ponoreli! Praznovali so, blazneli, orgazmirali. Vsekakor, nekaj poetične pravice je v tem: New Orleans, ki ga je pred nekaj leti - pod belim Bushem - kataklizmično razdejal in opustošil hurikan Katrina, je s tem dobil moralno odškodnino, neke sorte uteho, plačilo za strah. Če pa ne sledite ameriškim lokalnim volitvam, potem morate vedeti le tole: dva dni pred SuperBowlom je bil za župana New Orleansa izvoljen
Mitch Landrieu - belec. Kar ni nepomembno: New Orleans je s tem namreč prvič po letu 1978 dobil belskega župana. In ker je velika večina volivcev v New Orleansu temnopoltih, pomeni, da so ga de facto izvolili črnci. Brez njih ne bi bil izvoljen.
Ameriški desničarji, ki Baracka Obame ne prenesejo, tako da ga žgejo, cvrejo in mučijo z vseh strani, lahko iz vsega tega izpeljejo dvojno propagandno zmago, dvojno »resnico«. Najprej lahko vzkliknejo: vidite, še celo črnci imajo raje belca - bolj zaupajo belcu kot črncu! Ob tem bi seveda takoj dodali: ne razumite nas napak, v tem ni nič rasističnega - Obama nas je preprosto razočaral! Belce in črnce! Če odštejemo dejstvo, da predsedniki v prvem letu svojega mandata vedno razočarajo (in da imajo ob prvi obletnici mandata običajno skromne ratinge), pa je druga »resnica«, ki bi jo lahko iz tega izpeljala desnica, še bolj spektakularna: vidite, v hipu, ko je župan New Orleansa postal belec, so Svetniki postali prvaki! Samo pokazal se je, pa so zmagali! Logični sklep: oj, kako lepo bi bilo, če bi bil tudi ameriški predsednik belec! Samo pokazal bi se, pa bi zmagali - Iranci, komunisti in kriza bi se v trenutku razbežali! Amerika bi bila spet Amerika. Ameriški sen bi bil spet ameriški sen. In svoboda bi bila spet svoboda.
Toda ironično, tema letošnjega SuperBowla ni bila svoboda, ampak nesvoboda. Za šok, ogorčenje in proteste - predvsem levo od centra - je že pred tekmo poskrbelo razkritje (via The Daily Beast), da bo TV-mreža CBS v vmesnih ekonomsko-propagandnih blokih, sicer zelo dragi in ekskluzivni platformi novih oglasnih dosežkov, vrtela tudi 30-sekundni oglas pro-life organizacije Focus on the Family, križarskih borcev proti abortusu, potemtakem oglas, v katerem bo Pam Tebow, mati študentskega nogometnega zvezdnika Tima Tebowa, nekdanja misijonarka, povedala zgodbo o tem, kako so ji zdravniki, ko je zanosila, svetovali, naj naredi abortus, ker da zaradi hude bolezni, zaužitih antibiotikov in deformirane placente tvega svoje življenje, a je pogledala proti Bogu ter junaško in svobodno sklenila, da bo raje rodila. In tako se je rodil Tim Tebow. Sporočilo je bilo očitno: če bi mama splavila, bi Amerika ostala brez slavnega nogometaša! Če bi mama splavila, bi Amerika izgubila mega zvezdnika in zglednega kristjana! Če bi mama splavila, Amerika ne bi dobila nacionalnega heroja! Ergo: rojstvo Tima Tebowa ni bilo le patriotsko dejanje, ampak čudež.
Ob tem se kakopak takoj zastavi nekaj vprašanj. Recimo: kako je vedela, da bo rodila zvezdnika? Ali ženske rojevajo v imenu kulture slave? Ali ženske rojevajo s konceptom - potencialnega zvezdnika rodijo, potencialne slehernike pa splavijo? Zakaj organizacije, ki zahtevajo prepoved abortusa (abortus je holo-
kavst, žali Boga, žensko dela sterilno, povzroča raka na dojki ipd.), kot »srečka« ne navajajo Hitlerja - saj je bil slaven, ne? In končno: ali ve Bog več kot zdravniki? Bog je zavetnik in vrhovna avtoriteta organizacij, ki zahtevajo prepoved abortusa. Bog je proti abortusu. Bog je pro-life. Bog je anti-choice. Toda: če poslušaš zdravnika, preživiš - če poslušaš Boga, lahko umreš. Kaj pa Bog ve o fatalnih predporodnih komplikacijah? Reč je v resnici še bolj zapletena. Kot se je namreč izkazalo, je Pam Tebow rodila na Filipinih, kjer je bil abortus strogo prepovedan. Dovoljen ni bil pod nobenim pogojem, niti v primeru posilstva niti v primeru incesta, tako da je, kot pravi odvetnica Gloria Allred, malo verjetno ali pa že kar neverjetno, da bi ji filipinski zdravniki - pod grožnjo stroge zaporne kazni - svetovali abortus.
Odtod vprašanje: če je bil abortus na Filipinih prepovedan, zakaj potem to, da se ni odločila za abortus, prikazujejo kot junaško, pogumno dejanje in kot njeno odločitev? Saj ni imela druge izbire - izbrala je lahko le to, kar je izbral zakon. Nič junaškega ali pa svobodnega ni bilo v tem - storila je le to, kar ji je zapovedal zakon. »Nimaš veliko zaslug za težko odločitev, če je to tvoja edina možnost,« pravi Katha Pollitt v reviji Nation. Kaj pa, če bi tedaj živela v deželi, v kateri abortus ni prepovedan, recimo v Ameriki? Ista reč, le da ne bi poslušala posvetnega, državnega zakona, ampak Boga - storila bi to, kar bi ji zapovedal Bog. Izbrala bi to, kar bi izbral Bog. Njena odločitev spet ne bi bila niti njena niti svobodna. Njena odločitev spet ne bi bila odločitev. Sporočilo te desničarske retorike je na dlani: ženska možnost izbire je protiameriška. Toda tu pride twist: oglas, ki so ga potem zavrteli, ni izgledal tako, kot so pričakovali, da bo izgledal. Ali bolje rečeno: na zdravnike in odločitev je le aludiral. Zaradi vsega tistega cirkusa so ga očitno priredili in zmehčali, kar pa je bilo logično: do tedaj so itak že vsi vedeli, za kaj gre, kaj hoče Pam reči in zakaj je svojega »čudežnega otroka skoraj izgubila«, kot pravi v oglasu - vsi so pač razumeli njen »ljubki« in »luštni« ezopski jezik, tako da je lahko desnica v svojo rubriko vpisala pomenljivo propagandno zmago, še toliko bolj, ker je TV-mreža CBS vse do sedaj med SuperBowlom vztrajno in dosledno zavračala vrtenje aktivističnih oglasov. Zakaj je zdaj na lepem popustila? Zakaj je zavrtela aktivistični pro-life oglas? Saj to ni tako pomembno, boste rekli. Au contraire, bi rekli v New Orleansu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.