Splav Meduze

Če niste gledali SuperBowla, finala ameriškega prvenstva v nogometu, spektakla vseh spektaklov, ki si ga je ogledalo več kot 100 milijonov Američanov, kar je TV-rekord, potem morate vedeti le tole: zmagali so Svetniki, ekipa iz New Orleansa. Če ne poznate zgodovine ameriškega nogometa, potem morate vedeti le tole: Svetniki so prvič postali državni prvaki. Kaj se je po tekmi zgodilo v New Orleansu, veste: ljudje so ponoreli! Praznovali so, blazneli, orgazmirali. Vsekakor, nekaj poetične pravice je v tem: New Orleans, ki ga je pred nekaj leti - pod belim Bushem - kataklizmično razdejal in opustošil hurikan Katrina, je s tem dobil moralno odškodnino, neke sorte uteho, plačilo za strah. Če pa ne sledite ameriškim lokalnim volitvam, potem morate vedeti le tole: dva dni pred SuperBowlom je bil za župana New Orleansa izvoljen
Mitch Landrieu - belec. Kar ni nepomembno: New Orleans je s tem namreč prvič po letu 1978 dobil belskega župana. In ker je velika večina volivcev v New Orleansu temnopoltih, pomeni, da so ga de facto izvolili črnci. Brez njih ne bi bil izvoljen.
Ameriški desničarji, ki Baracka Obame ne prenesejo, tako da ga žgejo, cvrejo in mučijo z vseh strani, lahko iz vsega tega izpeljejo dvojno propagandno zmago, dvojno »resnico«. Najprej lahko vzkliknejo: vidite, še celo črnci imajo raje belca - bolj zaupajo belcu kot črncu! Ob tem bi seveda takoj dodali: ne razumite nas napak, v tem ni nič rasističnega - Obama nas je preprosto razočaral! Belce in črnce! Če odštejemo dejstvo, da predsedniki v prvem letu svojega mandata vedno razočarajo (in da imajo ob prvi obletnici mandata običajno skromne ratinge), pa je druga »resnica«, ki bi jo lahko iz tega izpeljala desnica, še bolj spektakularna: vidite, v hipu, ko je župan New Orleansa postal belec, so Svetniki postali prvaki! Samo pokazal se je, pa so zmagali! Logični sklep: oj, kako lepo bi bilo, če bi bil tudi ameriški predsednik belec! Samo pokazal bi se, pa bi zmagali - Iranci, komunisti in kriza bi se v trenutku razbežali! Amerika bi bila spet Amerika. Ameriški sen bi bil spet ameriški sen. In svoboda bi bila spet svoboda.
Toda ironično, tema letošnjega SuperBowla ni bila svoboda, ampak nesvoboda. Za šok, ogorčenje in proteste - predvsem levo od centra - je že pred tekmo poskrbelo razkritje (via The Daily Beast), da bo TV-mreža CBS v vmesnih ekonomsko-propagandnih blokih, sicer zelo dragi in ekskluzivni platformi novih oglasnih dosežkov, vrtela tudi 30-sekundni oglas pro-life organizacije Focus on the Family, križarskih borcev proti abortusu, potemtakem oglas, v katerem bo Pam Tebow, mati študentskega nogometnega zvezdnika Tima Tebowa, nekdanja misijonarka, povedala zgodbo o tem, kako so ji zdravniki, ko je zanosila, svetovali, naj naredi abortus, ker da zaradi hude bolezni, zaužitih antibiotikov in deformirane placente tvega svoje življenje, a je pogledala proti Bogu ter junaško in svobodno sklenila, da bo raje rodila. In tako se je rodil Tim Tebow. Sporočilo je bilo očitno: če bi mama splavila, bi Amerika ostala brez slavnega nogometaša! Če bi mama splavila, bi Amerika izgubila mega zvezdnika in zglednega kristjana! Če bi mama splavila, Amerika ne bi dobila nacionalnega heroja! Ergo: rojstvo Tima Tebowa ni bilo le patriotsko dejanje, ampak čudež.
Ob tem se kakopak takoj zastavi nekaj vprašanj. Recimo: kako je vedela, da bo rodila zvezdnika? Ali ženske rojevajo v imenu kulture slave? Ali ženske rojevajo s konceptom - potencialnega zvezdnika rodijo, potencialne slehernike pa splavijo? Zakaj organizacije, ki zahtevajo prepoved abortusa (abortus je holo-
kavst, žali Boga, žensko dela sterilno, povzroča raka na dojki ipd.), kot »srečka« ne navajajo Hitlerja - saj je bil slaven, ne? In končno: ali ve Bog več kot zdravniki? Bog je zavetnik in vrhovna avtoriteta organizacij, ki zahtevajo prepoved abortusa. Bog je proti abortusu. Bog je pro-life. Bog je anti-choice. Toda: če poslušaš zdravnika, preživiš - če poslušaš Boga, lahko umreš. Kaj pa Bog ve o fatalnih predporodnih komplikacijah? Reč je v resnici še bolj zapletena. Kot se je namreč izkazalo, je Pam Tebow rodila na Filipinih, kjer je bil abortus strogo prepovedan. Dovoljen ni bil pod nobenim pogojem, niti v primeru posilstva niti v primeru incesta, tako da je, kot pravi odvetnica Gloria Allred, malo verjetno ali pa že kar neverjetno, da bi ji filipinski zdravniki - pod grožnjo stroge zaporne kazni - svetovali abortus.
Odtod vprašanje: če je bil abortus na Filipinih prepovedan, zakaj potem to, da se ni odločila za abortus, prikazujejo kot junaško, pogumno dejanje in kot njeno odločitev? Saj ni imela druge izbire - izbrala je lahko le to, kar je izbral zakon. Nič junaškega ali pa svobodnega ni bilo v tem - storila je le to, kar ji je zapovedal zakon. »Nimaš veliko zaslug za težko odločitev, če je to tvoja edina možnost,« pravi Katha Pollitt v reviji Nation. Kaj pa, če bi tedaj živela v deželi, v kateri abortus ni prepovedan, recimo v Ameriki? Ista reč, le da ne bi poslušala posvetnega, državnega zakona, ampak Boga - storila bi to, kar bi ji zapovedal Bog. Izbrala bi to, kar bi izbral Bog. Njena odločitev spet ne bi bila niti njena niti svobodna. Njena odločitev spet ne bi bila odločitev. Sporočilo te desničarske retorike je na dlani: ženska možnost izbire je protiameriška. Toda tu pride twist: oglas, ki so ga potem zavrteli, ni izgledal tako, kot so pričakovali, da bo izgledal. Ali bolje rečeno: na zdravnike in odločitev je le aludiral. Zaradi vsega tistega cirkusa so ga očitno priredili in zmehčali, kar pa je bilo logično: do tedaj so itak že vsi vedeli, za kaj gre, kaj hoče Pam reči in zakaj je svojega »čudežnega otroka skoraj izgubila«, kot pravi v oglasu - vsi so pač razumeli njen »ljubki« in »luštni« ezopski jezik, tako da je lahko desnica v svojo rubriko vpisala pomenljivo propagandno zmago, še toliko bolj, ker je TV-mreža CBS vse do sedaj med SuperBowlom vztrajno in dosledno zavračala vrtenje aktivističnih oglasov. Zakaj je zdaj na lepem popustila? Zakaj je zavrtela aktivistični pro-life oglas? Saj to ni tako pomembno, boste rekli. Au contraire, bi rekli v New Orleansu.

Izvolite me, ker nisem splavila!

Za začetek, zgodba Pam Tebow je na las podobna zgodbi Sare Palin, nekdanje guvernerke Aljaske, ki je vzletela med zadnjo predsedniško kampanjo - republikanski kandidat John McCain jo je vzel za svojo sokandidatko, potencialno podpredsednico. Ni jima uspelo, toda Palinova je čez noč postala pravi hit, glas »malih ljudi« in »prave Amerike«, vsi so jo hoteli videti, vsi so jo hoteli slišati, vsi so se je hoteli dotakniti, vsi so hoteli vedeti vse detajle o tej »čudežni« ženski, tako da je potem - očitno zaradi škandalov, korupcije, klientelizma, nepotizma ipd. - »nepričakovano« odstopila s položaja guvernerke in napisala avtobiografijo, ki jo je promovirala le po »malih« mestih in med »malimi« ljudmi, v osrčju »prave Amerike«, medtem ko se je TV-kanal FoxNews, zelo gledano in hudo histerično trobilo desnice, prelevil v organ promoviranja lika in dela Sare Palin. FoxNews jo stalno intervjuva in biografira, stalno jo slavi in časti, kot da bi hotel reči: to je naslednja predsedniška kandidatka »prave Amerike«! Ko gledate Palinovo, imate občutek, da je na predvolilni kampanji. A po drugi strani, »prava Amerika« jo že zdaj tretira kot predsednico »prave Amerike«. Kaj v tem primeru pomeni izraz »prava Amerika«, ni skrivnost: »belska Amerika«. Tu se FoxNews in Palinova povsem ujemata. Če namreč njuno retoriko zgostimo, dobimo tale bojni krik: belska Amerika je z izvolitvijo Baracka Obame izgubila Ameriko! Izvolitev Baracka Obame je ogrozila »pravo Ameriko« - prave ameriške vrednote, svete vrednote Deklaracije o neodvisnosti, saj veste, tisto, kar je Ameriko naredilo Ameriko.
In tu je trik: tudi Palinova namreč že ves čas, vse tja od predvolilne kampanje, prodaja svojo »inspirativno« in »čudežno« zgodbo o tem, kako ni naredila abortusa - saj veste, kako je zanosila, kako so ji zdravniki rekli, da fetus ni »zdrav« in da se bo rodil otrok z Downovim sindromom, kako so ji svetovali, naj naredi abortus, in kako potem tega ni povedala nikomur, niti svojemu možu, ampak se je raje umaknila v popolno kontemplativno osamo, pogledala proti Bogu in se odločila, da abortusa ne bo naredila. Sarah Palin je Pam Tebow, ki ji abortusa ni prepovedal državni zakon, ampak Bog. Izbrala je to, kar je izbral Bog. Njena odločitev ni bila njena. Niti svobodna. Njena odločitev ni bila odločitev. Še huje: državni zakon v Ameriki ji daje možnost izbire - ničesar ji ne prepoveduje, ampak ji omogoča, da se svobodno odloči, toda Palinova je pustila, da se je namesto nje odločil Bog. Bog, ki je proti abortusu. Bi vodenje države prepustili osebi, ki svoje odločitve prepušča Bogu? Osebi, ki daje Bogu prednost pred državnimi zakoni? Osebi, ki daje Bogu prednost pred možnostjo izbire, svobodo?
Toda tu se absurd šele začne. Sarah Palin je premožna politična zvezda, ki sodi v zgornji, elitni družbeni razred, tako da z malimi, preprostimi ljudmi, »jeznimi«, frustriranimi, skriziranimi, biblično formatiranimi belci, ki jih nagovarja, nima nobenih skupnih razrednih, ekonomskih in socialnih interesov, kar seveda pomeni, da jo s tem »jeznim« folkom povezujejo le kulturni interesi, recimo abortus. Ne, Palinova in mali človek nimata nobenih skupnih ekonomskih interesov, toda mali človek je na njeni strani, ker imata skupne kulturne interese. Še več, Palinova in mali človek nimata nobenih skupnih ekonomskih interesov, toda mali človek jo bo volil, ker je proti abortusu. Kriterij, na osnovi katerega se odloča, koga bo volil, pač ni ekonomija, ampak kultura. Namesto da bi volil osebo, ki bi mu lahko izboljšala ekonomski položaj, bo volil osebo, ki je proti abortusu - in ko bo ta oseba izvoljena, bo sam še vedno brezposeln, toda imel bo predsednico, ki je proti abortusu. Še vedno bo tudi jezen, le da ne bo več jezen na Wall Street, deregulirani finančni sistem in kavbojski prosti trg, ki ga je spravil ob dom, službo in prihranke, ampak na tiste, ki zagovarjajo abortus, istospolne poroke, imigrante in socialno državo. Kajti prepričan je, da je socialna država zarotniško gojišče liberalizma, ki rojeva abortuse, geje in imigrante. Ergo: mali človek, ki ima vse razloge, da ne bi glasoval za Saro Palin, bo glasoval proti svojim interesom. Juhu! »Žalovanja je konec,« kot bi rekel dr. House.

Tea Party Nation

V času, ko se je odvrtel SuperBowl, se je v Nashvillu odvrtela prva konvencija gibanja Tea Party, zelo množične, populistične, nativistične fronte, ki se hoče na vsak način znebiti Baracka Obame in ki hoče Ameriko vrniti Američanom, »pravim« Američanom in »pravi« Ameriki. V Obami vidijo kakopak lažnega Američana, celo »nedokumentiranega delavca«, kot so opozarjali njihovi transparenti, potemtakem Američana, ki je v Ameriki ilegalno. Tega, da je ameriški predsednik črnec, ne morejo požreti - to se jim zdi ilegalno. Jasno, glavna govornica na tej konvenciji, ki naj bi bila zametek tretje stranke, alternative tako demokratom kot republikancem, je bila Sarah Palin, ki je pompozno, tako rekoč armagedonsko oznanila, da Obama zagotovo ne bo ponovno izvoljen - razen če ne bo napadel Irana, kot je rekla. In zdi se, da je to rekla le zato, da bi mu lahko v primeru napada na Iran očitala to, kar je levica očitala Bushu: da je Irak napadel le zato, da bi bil ponovno izvoljen. Ironično: k napadu na Iran militantno poziva prav desnica. In desnica, zbrana na konvenciji, je navdušeno vzklikala: »Kandidiraj, Sarah, kandidiraj!« Palinova, ki ji je govor »malim« ljudem vrgel 100.000 dolarjev, je lahko dodala le: »Amerika je pripravljena na novo revolucijo - in vi ste del te revolucije.«
Palinova - trenutno brezposelna, heh - je povedala, koga vse bi morali takoj odstaviti (ja, tudi Obamo), klicala na pomoč »božansko intervencijo«, omenjala teroriste in vojno proti terorju, poudarjala, da je Obama do terorja premehak in da Amerika potrebuje »poveljnika, ne pa profesorja prava«, in oznanila, da je Obama le »karizmatični fant s teleprompterjem«, toda spletna stran Huffington Post je potem razkrila, da je v javnem intervjuju, ki je sledil njenemu govoru, odgovore brala z dlani - vse ključne izraze je imela napisane na roki. Nič, njena dlan je njen teleprompter. Škandal? Nehajte, kje neki. Ob tem so si vsi kvečjemu oddahnili: Palinova zna brati! Vsaj nekaj, če že ravno ne ve, da je Afrika kontinent, če že ravno ne ve, kaj je to »Busheva doktrina«, če že ravno ne loči med I. in II. svetovno vojno in če se že ravno ne more spomniti imena niti enega izmed vse tiste silne množice časopisov, ki da jih redno bere.
Toda njen forte so bila svarila pred javnim sektorjem, ki da je prevelik, in pred državo, ki da je premočna. Tu se vse začne in vse konča. Logika desnice in Palinove gre takole: ker je država premočna, se vmešava v življenja ljudi. Ker se vmešava v življenja ljudi, trpi svoboda. Ker trpi svoboda, ljudje ne morejo sami odločati o sebi. Ker ne morejo odločati o sebi, ne morejo biti podjetni in konkurenčni. Ker ne morejo biti podjetni in konkurenčni, trpi njihova pravica do sreče. Ker trpi njihova pravica do sreče, trpi ameriški sen. Ker trpi ameriški sen, trpijo prave ameriške vrednote. Ker trpijo »prave« ameriške vrednote, trpi »prava« Amerika. Ergo: državo je treba umakniti in ljudi prepustiti prostemu trgu - popolni svobodi. Mali, srčni, jezni, »pravi« ljudje, ki jih Palinova nagovarja, kakopak niti ne pomislijo, da v riti niso zato, ker so imeli premalo svobode, ampak zato, ker so je imeli preveč, ne zato, ker je bil trg premalo prost, ampak zato, ker je bil preveč prost, ne torej zato, ker je bila država premočna, ampak zato, ker je bila prešibka, kakor tudi ne opazijo, da v resnici ne gre za njihovo osebno, individualno svobodo (to so itak prepustili Bogu), ampak za svobodo trga, da je torej erozija njihove svobode le posledica pretirane svobode trga.
Desnica je tako malim ljudem, ki jih tepe, jezi, frustrira in pomanjšuje kriza, povedala, kaj hočejo: vrnitev v svet, ki jih je potegnil v krizo! Mali ljudje hočejo zato le eno: da bi bilo spet vse tako, kot je bilo nekoč. In kako je bilo nekoč? Ameriški predsednik ni bil črnec. Črnci so bili na svojem mestu - getoizirani, segregirani. Amerika je bila last belcev. Tako je bilo nekoč, ne. Hoče teapartyjsko gibanje tako Ameriko? Le zakaj ne? Prvič, teapartyjsko gibanje je belsko. Drugič, na njihovih transparentih lahko najdete tudi takele napise: »Živalski vrt ima afriškega leva, Bela hiša pa ima lažnivega Afričana!« Tretjič, njihovo nasprotovanje preveliki in premočni državi je le nasprotovanje etničnim »lenuhom«, ki da nočejo delati in ki da se redijo na račun prevelike in premočne socialne države: zato tako divje nasprotujejo davkom, javnemu trošenju in zdravstveni reformi. In četrtič, Tom Tancredo, nekdanji republikanski kongresnik, je na teapartyjski konvenciji rekel, da je bil Obama izvoljen zato, ker ljudem pred volitvami ni bilo treba opraviti »testa pismenosti«. Nekoč so ga morali, pravi urednik spletne revije Raw Story: črncem na segregiranem, rasističnem Jugu so namreč volilno registracijo preprečevali tako, da so jim vsilili zelo zapletene »teste pismenosti«. Vprašanja v teh testih so bila nemogoča, praktično nerešljiva. Recimo: »Če oseba, obtožena izdaje, zanika krivdo, koliko oseb mora pričati proti njej, da ji lahko sodijo?«

Kandidiraj, Sarah, kandidiraj!

Gibanje Tea Party je sicer slaba novica za demokrate, navsezadnje, s pomočjo tega gibanja je prodemokratski Massachusetts v senat izvolil republikanca Scotta Browna, s čimer so demokrati v senatu izgubili absolutno večino, ki bi jim omogočila sprejem zdravstvene reforme, toda teapartijci niso nič slabša novica za republikance. Če bi se namreč to gibanje tudi zares prelevilo v stranko, v tretjo stranko, bi se lahko leta 2012 zgodilo to, kar se je zgodilo leta 1992, ko je kot predsedniški kandidat tretje stranke nastopil desničarski magnat Ross Perot, ki je Bushu starejšemu, republikanskemu kandidatu, pobral toliko desnih glasov, da je potem zmagal Bill Clinton - brez Rossa Perota, kandidata tretje stranke, Clinton ne bi bil nikoli izvoljen. Če bi Palinova leta 2012 na predsedniških volitvah nastopila kot kandidatka tretje stranke, bi kandidatu republikanske stranke verjetno pobrala toliko desnih glasov, da bi bil Obama ponovno izvoljen. Kar obenem pomeni, da mu za ponovno izvolitev ne bi bilo treba napasti Irana. Upajmo, da bo kandidirala. Hvala Bogu, da je bila njena mama pro-life!