Bombna misija

zelo za

Jaz ali bomba?

Bombna misija najprej ni imela sreče: v ameriških kinih je pridelala le dobrih 12 milijonov dolarjev, pa četudi so jo vrteli 21 tednov. Trudili so se, jo rinili in hvalili, celo glorificirali, toda ni šlo. Ne da je bilo kaj bolje na tujih trgih: iz tujine se je vrnila le z dobrimi štirimi milijoni, pa še to sta dobro polovico izplena narili Britanija in Francija. Drugod je pobrala le drobiž. In to je bilo vse.

Ne brez razloga: filmi o iraški vojni se slabo prodajajo. Ljudje jih preprosto nočejo gledati. Iz več razlogov: tisti, ki so bili za ameriško invazijo na Irak, jih nočejo gledati, ker so preveč mračni in depresivni (hecno, tega, kar so podpirali, zdaj nočejo gledati!), oni, ki so bili proti ameriški invaziji na Irak, pa jih nočejo gledati, ker ne verjamejo, da bi lahko h'woodski filmi tekmovali s tistim, kar se dogaja v Iraku in kar potem k nam prihaja po drugih, precej bolj verodostojnih kanalih. Sploh pa, le zakaj bi gledali vojno, ki je niso hoteli? Vojno, ki je niso hoteli videti? Vojno, proti kateri so protestirali in demonstrirali? Vojno, ki so jo lansirali zato, da bi lahko o njej snemali filme? Nič, tistih, ki hočejo gledati filme o iraški vojni, ostane očitno zelo malo - Bombna misija jih je zbrala za dobrih 16 milijonov dolarjev. Film Cenzurirano, ki ga je posnel Brian De Palma, je zbral še manj gledalcev, ali bolje rečeno: film, ki je bil za nameček še hudo kontroverzen in medijsko škandaliziran, je v ameriških kinih pridelal le pičlih 65.388 dolarjev! Vrteli so ga le 5 tednov. Jasno, tudi na tujih trgih se ni naigral. Še huje: Situacijo so vrteli 21 tednov, pa je pridelala le 48.896 dolarjev! Bombna misija jo je odnesla še dobro - v primerjavi s Situacijo in Cenzuriranim je bila pravi hit. Toda ironično, to so praktično edini trije h'woodski filmi o iraški vojni, ki ne popisujejo le mučne vrnitve iraških veteranov v apatično Ameriko, ampak se tudi res dogajajo v Iraku, sredi klavnice, sredi vojnega teatra, posnetega kakopak v Maroku in Jordaniji, ki sta postala lokacijski alter-ego Iraka. Amerika ima z iraško vojno hudo izgubo - Hollywood ima hudo izgubo s filmi o iraški vojni. Toda že to, da jih je posnel tako malo, pove vse. Pa vendar je v tem mogoče videti napredek: v času vietnamske vojne je namreč Hollywood posnel le en film o vietnamski vojni, ki se je dogajal v Vietnamu - Zelene baretke (1968), optimistični, ultrapatriotski, konservativni, šovinistični, nacionalistični akcijski puding, ki ga je pilotiral in korežiral John Wayne. Logično - postal je hit. Le zakaj ne? John Wayne, ki je prej, v filmih o II. svetovni vojni, dobil II. svetovno vojno, je v Zelenih baretkah dobil še vietnamsko vojno. Ha! No, vietnamska vojna je potem trajala še 6 let. John Wayne ni pomagal dobiti vietnamske vojne. Da jo Američani izgubljajo, so vedeli vsi: le kdo bi hotel gledati filme o vojni, ki jo izgublja?
Bombna misija bi šla v »cenzurirano« pozabo, če je ob koncu leta ne bi rešila ameriška združenja filmskih kritikov in filmskih delavcev, ki tedaj razglašajo najboljše filme leta - in Bombna misija je dobila kopico nagrad. Na lepem je vstala od mrtvih, še toliko bolj, ker je kmalu zatem dobila tudi kopico nominacij za Zlate globuse, nedavno pa še kopico oskarjevskih nominacij - toliko kot Avatar. James Cameron je v Avatarju iraško vojno preselil na sci-fi planet, Kathryn Bigelow, njegova nekdanja muza, prva dama akcijskega filma (Peklenski val, Zadnji dnevi ipd.), pa jo je v Bombni misiji vrnila tja, kamor sodi: v glave vojakov, predvsem treh ekspertov za deaktiviranje »improviziranih eksplozivnih naprav«, Williama Jamesa (Jeremy Renner), J.T. Sanborna (Anthony Mackie) in Owena Eldridgea (Brian Geraghty), ki iščejo načine, da ne bi umrli, toda ne z izogibanjem vojni, kot so to počeli vojaki v filmu Catch-22, ampak s hazardiranjem z bombami (avtomobili-bombami, telefoni-bombami, smetmi-bombami, ljudmi-bombami, ot-roki-bombami), ki jih skušajo ubiti. Bombna misija ni le vsota bomb, ki jih onesposobijo, ali pa le vsota eksplozij, ki jih vidimo, ampak sunkovita zgostitev množice trilerjev, še toliko bolj, ker je onesposabljanje vsake bombe posneto kot triler zase, kot skeniranje one famozne tiktakajoče bombe v Hitchcockovi Sabotaži. Ne, bombe tu niso zato, da bi eksplodirale, ampak zato, da ne bi eksplodirale in da bi - skozi agonično nelagodje suspenza - bolje videli v glave in psihogeografijo ameriških vojakov, ki jih skušajo onesposobiti. Tu nimamo travm, ki jih vojaki prinesejo v Ameriko, ampak vojake, ki so sredi travme, sredi napete, tesnobne, neznosne, oceanske tišine urbane puščave, kjer lahko preživijo le tako, da ne umrejo, kjer lahko le zbirajo mozaične koščke tega, kar jih ni ubilo, kjer lahko le lebdijo med nujnostjo naključja in naključnostjo nujnosti, med goljufivostjo Boga in zvijačnostjo zgodovine, in kjer se vsa filozofija vojne zvede na vprašanje: kdo ima več možnosti - jaz ali bomba? Brez mahanja z zastavo. Brez patriotskih fraz. Brez moraliziranja. Če bi sodili po tem, koliko bomb deaktivirajo, bi rekli, da Američani iraške vojne ne izgubljajo, toda ironija je v tem, da to, kdo bo dobil vojno, ni odvisno od tega, kdo bo deaktiviral več bomb.