Na robu teme

Bes.

Mel Gibson je Thomas Craven, bostonski detektiv, vdovec, zelo navezan na svojo hčer (Bojana Novaković), ki se po daljšem času vrne domov. Mučijo jo želodčni krči, celo bruha in krvavi, obenem pa mu omeni, da mu ni povedala vsega o sebi. Ko se sprehajata, izgledata kot fant in punca, toda še preden bi mu lahko povedala, kako fajn je bilo, ko sta bila mlajša, in kaj jo je tako spremenilo, jo že podre strel maskiranega killerja. Craven, ki si umiva njeno kri, se skrči v pasijonski trans, misleč, da je bil strel - verjetno maščevalni strel podzemlja - namenjen njemu in da je bila Emma le kolateralna škoda, toda pištola, ki jo najde med njenimi stvarmi, njen telefon, ki ve veliko, in njen fant, ki ve preveč, ga odpeljejo na temno stran moči, nekam med nuklearno korporacijo Norwood, ki jo vodi uglajeni, dobro postavljeni Jack Bennett (Danny Huston) in katere uslužbenka je bila tudi Emma, poklicne »čistilce« (Ray Winstone), vladne birokrate (Dennis O'Hare) in senatorje (Damian Young), ki skušajo zarotniško preprečiti, da bi kdo povezal radioaktivne »točke«. Mali, tesnobni, jakobinski vigilant tako kmalu izgleda kot aktivist, ki skuša državni terorizem ustaviti z Geigerjevim števcem. »Živimo kratek čas, potem pa umremo prej, kot smo načrtovali.«

Na robu teme, ekranizacija kultne britanske TV miniserije, ki jo je leta 1985 posnel Martin Campbell, je triler, v katerem se Mel Gibson po šestih, sedmih ali osmih letih - odvisno od tega, kaj imate za njegovo zadnjo »vlogo« - vrača z igralskih počitnic, da bi lahko nadaljeval svojo linijo vendett, divjih filmov maščevanja, toda bolj kompleksno kot v Howardovi Odkupnini in Helgelandovem Maščevanju - okej, skoraj tako kompleksno kot v Zeffirellijevem Hamletu, v katerem se je njegov maščevalni impulz opotekal med ojdipskimi fantazijami, občutkom krivde in agonijo švercerja, ki prestopa mejo. Vedno je imel dovolj razlogov za maščevanje, bodisi kot škotski disident v 13. stoletju (Pogumno srce), ameriški revolucionar v 18. stoletju (Patriot) ali pa losangeleški policaj v 20. stoletju (Smrtonosno orožje). A po drugi strani, Gibson je na sceno stopil prav kot ultimativni maščevalec, Pobesneli Max, ki mu sociopatski, sadistični motoristi zgazijo najboljšega prijatelja, ženo in otroka, tako da ima vse tri velike razloge za maščevanje, ki jih filmi sicer za vsak primer raje ločijo in razpršijo, navsezadnje, človek, ki mora maščevati ženo, otroka in najboljšega prijatelja, predstavlja zgostitev takšnega genocidnega besa, da bi lahko iztiril svet in stoletje. Kar se je tudi zgodilo: v Cestnem bojevniku, nadaljevanju Pobesnelega Maxa, ste ga našli v somračnem, opustošenem, postapokaliptičnem svetu brez nafte in vode. Zdelo se je, kot da je iztiril svet in stoletje. Paul Kersey (Charles Bronson), glavni junak filma Death Wish (1974), njegov slavni predhodnik, je maščeval le ženo in hčerko - predstavljajte si, da bi moral maščevati še najboljšega prijatelja! Iztiril bi vesolje in tisočletje. Paul Kersey, mali populistični fašistoid, ni bil del rešitve, ampak del problema. Mel Gibson skuša maščevati le hčerko, ne da bi postal del problema - problem je prevelik, da bi ga lahko sploh dojel. Problem je v resnici tako velik, tako kompleksen in tako labirinten, da bi ga intuitivno dojel le kak Jerry Fletcher, histerični, lunatični konspirolog, ki ga je Gibson igral v Teoriji zarote.