Cementator
Janša je v marsičem alibi za slabosti levice
© Tomaž Lavrič
Kriza je in oblast se muči z njo in s kritikami z vseh strani. Opozicija je v zagonu. Njen voditelj igra staro vlogo: javnosti včasih nastavi mirno-sodelovalen obraz, ki pa že napoveduje - dovolj ga poznamo -, da bo naslednji hip zavihtel gorjačo. Poziv k »ulici«, druga republika, interpelacije, izredne seje, ustavna obtožba predsednika republike itd. - Janša družbo sistematično histerizira in s tem reševanje krize otežuje. To tudi hoče - večji ko bosta stiska in zmeda, laže se bo vrnil na oblast. To postavlja njegovo retoriko o sodelovanju na laž.
Postavimo si nekaj vprašanj in ponudimo nekaj možnih odgovorov o tem za Slovenijo po malem usodnem politiku.
Bi Janševa vlada bolje obvladovala krizo? Odgovor: ne, nasprotno.
Eno prednost bi imela: v vladi in koaliciji bi vladala večja disciplina, Janša pa bi vsaj nekaj časa ustvarjal vtis trdnega voditelja, ki ve, kaj hoče. To pa je tudi vse. Janša je vzvišeno ignoriral krizo tudi takrat, ko je že bobnala po vratih. Njegovo vladavino večina resnih ekonomistov in družboslovcev opisuje kot najslabšo doslej. Desnica je vladala v zlatih ekonomskih časih, njen izkupiček pa je bil majhen ali nikakršen: državo je visoko zadolžila, izpeljala ni (z delno izjemo prejkone škodljive davčne) nobene reforme, čeprav to takrat ne bi bilo tako boleče, sprožila je val t. i. tajkunstva itd. Janševa ministrska ekipa je (bila) šibkejša od Pahorjeve in v nasprotju z njo vodena preveč na kratko. Prejšnji premier je, kot je pokazal njegov mandat, v osnovi populist brez trdnih političnih prepričanj - za krizo še posebej poguben profil. Manjka mu elementarne dobronamernosti, ki jo Pahorju, kakršenkoli že je, lahko pripišemo.
Se lahko Janša spremeni? Odgovor: zelo malo verjetno.
Pred njegovo volilno zmago se je marsikdo tolažil, da ga bo nov položaj - naposled premier vseh Slovencev - spremenil na boljše. Upanje se je izjalovilo: vladal je avtokratsko, makiavelistično in populistično; vse je bilo podrejeno temu, da si oblast utrdi, na njej ostane ali se nanjo vrne. To se je potrjevalo v prejšnjem in zdajšnjem mandatu, npr. s škandaloznim prevzemom Dela, soustvarjanjem Šrota in Bavčarja, svetohlinsko protitajkunsko vojno, pozivanjem k »ulici«, z izsiljevalsko in prav neverjetno nečimrno zahtevo, da se njegovi vladi prizna proračunski presežek itd. itd. Kaj je imel s Patrio, se bo še videlo.
Janša bi še bil premier, če bi vsaj deloma ukrotil svojo naravo - se napravil demokratičnega, konstruktivnega in socialnega. Včasih to poskuša, ti poskusi, ki jih žene ratio, pa redno propadejo pod vplivom njegove narave in očitno slabih strateških ocen. Bolj kot na dobre lastnosti ljudi računa na njihovo kratko pamet, kratek spomin in frustracije. Primer za to je njegovo naskakovanje komunizma in »kontinuitete« v časih, ko je komunizem mrtev, ljudi pa muči surovi kapitalizem. Pri tem je bil sam strumen komunist.
Težko bi se spremenil tudi zato, ker je postal ujetnik stranke in trdega jedra svojih volivcev, kakršne je ustvaril in navadil nase.
Bo Janša na prihodnjih volitvah zmagal? Odgovor: za zdaj kaže, da bo.
Volilne zmage desnice ali levice so praviloma tesne, o njih odločajo že malenkosti. Kriza deluje kot potres. Pahorjev mandat je padel v dramatične razmere ekonomske in socialne krize, relativnega zaostajanja Zahoda in krize neoliberalnega kapitalizma. Vse to pritiska tudi na Slovenijo in vse to dela za opozicijo, oblast pa hromi in tlači navzdol. Vlada o krizi (slovenskega) kapitalizma zgrešeno molči kot grob, iz ekonomsko-socialnih težav pa se vleče mukoma. Pri tem je vtis, ki ga ustvarja, zaradi objektivnih težav, nasprotij v koaliciji in ohlapnega, teatraličnega Pahorjevega vodenja morda slabši, kot je njeno početje vsebinsko. Čas dela za zdaj bolj za opozicijo kot za oblast: stari Janševi grehi tonejo v pozabo, kriza in (ne)reševanje te krize se že v celoti pripisujeta novi vladi. Toda če bomo pred volitvami doživeli že krepko gospodarsko okrevanje, če bodo napovedane reforme družbeno pravične, kolikor pač dopuščajo razmere, in če bo vlada začela delati boljši umetniški vtis, bo izid volitev negotov. A to so trije mogočni če.
Kaj bi za Slovenijo pomenila nova Janševa zmaga? Odgovor: nič dobrega.
Ne verjamemo, da bi lahko Janševa vrnitev na oblast prinesla kaj drugega kot bolj ali manj ponovljen prvi mandat, se pravi avtoritarnost, grajenje lastne ekonomske baze in s tem povezan klientelizem, nazadovanje pravnosti, nov neoliberalni pospešek, pomešan s socialnim populizmom. Pogrezanje v vse to bi teklo laže zaradi krizne oslabljenosti, razočaranja nad politično levico, zmede v družbi, Janševega demagoškega talenta, želje po redu itd. Ker bo izvijanje iz krize verjetno dolgo, bi se lahko Janševa Slovenija razvila v avtokratski ali napol totalitaren režim. Še zlasti, če bo v težavah tudi EU.
Je med levico in desnico sploh še razlika? Odgovor: je, a se manjša ali pa ni dovolj očitna.
Dokler bo Janša tako suvereno obvladoval desnico, se ta ne bo spremenila. Dokler bo tako, bo bolj ali manj enaka ostala tudi levica, ki ji večidel uspeva prav zaradi strahu pred Janšo. Dokler bo tako, bodo volitve v bistvu nenormalne - potekale bodo v izrazitem znamenju odločanja za manj slabo, manj nevarno opcijo (voditelja), ne pa v iskanju boljše ponudbe. Skratka, Janša slovensko politiko cementira, je kamen za njenim vratom, za levico pa hvaležen alibi.
To še ne pomeni, da sta levica in desnica povsem enaki. Levica je bolj demokratična in tolerantna. To je izjemno pomembno, toda kriza, odmikanje časa in trapasta Pahorjeva strategija hvaljenja nasprotnika kar počez to njeno prednost naglo brišejo iz javne zavesti.
Hkrati levica zbuja vtis, da pušča na cedilu nekdanji konsenz o solidarni, kolikor toliko pravični družbi. S tem izgublja svojo tradicionalno socialno funkcijo in še eno potencialno prednost. Vtis je deloma krivičen, saj vlada varuje delovna mesta in je povečala minimalne plače, SDS pa predlaga znižanje davkov, klasičen desničarski ukrep, slab za manj premožne. Pravi socialni profil oblasti bodo pokazale reforme. Vlada jih pripravlja tako, da vnaprej zbujajo hud odpor. Deloma je to normalno, deloma pa so za to krivi premier s svojim nastopanjem, vsebinsko pa vse leve stranke, kljub krizi še zmeraj kot kašnata klobasa naphane z neoliberalnimi gesli.
Zato kriza ne koristi levici, kot bi ji načeloma morala, če bi si bolj zaslužila svoje poimenovanje. Te njene slabosti hkrati pomagajo ohranjati desnico močno in nespremenjeno.
Odziv na celotno tako politiko, levo in desno, je - za zdaj - še vedno predvsem pasivizacija družbe. To je naravna in hkrati najslabša možna reakcija; politiki dovoljuje, da ostane taka, kakršna je. Se pravi v osnovi statusquojevska in brez vizije v časih, ko bi bilo to najbolj potrebno.
Kljub vsemu: Janša ima veliko srečo, da je bil na oblasti v konjunkturnem času, nanjo pa se bo morda vrnil takrat, ko bo najhujše že mimo. Toda srečo ima tudi Slovenija; voditelj takega tipa je v kaosu krize, ko ljudje hrepenijo po močnem človeku, še posebej nevaren.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.