Afroameričan med Američani
Ali se Obami ne dogaja tisto, česar se je velik del Amerike znebil s tem, da je glasoval za Afroameričana, ne pa za belca, kot je bilo od vekomaj? Oni so se vsaj nekoliko znebili kompleksov, toda ali se jih je on?
Barack Obama je med nami, na položaju predsednika ZDA, nekaj več kot leto dni, ljudje pa ne vedo, kako ga oceniti. Ni dvoma , da se bo zapisal med ameriške državnike kot nadpovprečen govorec. Nekajkrat smo v tem času celo dobili vtis, da je velik retorik in seveda globoko ameriški. Denimo takrat, ko je črnce opozarjal, da tudi belcem ni lahko zavreči predsodkov, pa vendarle.
Toda ali je velik, vsekakor pa nadpovprečen v vlogi aktivnega vodje Amerike? Je precej takih, ki dvomijo vanj ravno zato, ker tako dobro govori. Kot je nedavno napisal znan ameriški kolumnist, ki Obamo ceni: čas je, predsednik, da se kaj tudi naredi. Stvar je v tem, da je že čas za nekaj rezultatov.
Rezultati so lahko zelo enostavni. Osebno menim, da je velika stvar že to, da potiska proti rešitvi novo zakonodajo o splošnem zdravstvenem zavarovanju, katerega odsotnost pravzaprav iz ene najrazvitejših dežel na svetu dela deželo tretjega sveta. Tudi to je obtičalo v zobeh Kongresa, kjer so demokrati pravkar lahkomiselno izgubili trdno večino. In vendar.
Veliko se razmišlja tudi o tem, ali je Obama požrl svojo najdramatičnejšo obljubo iz volilne kampanje - da bo zaprl počasno mučilnico v Guantanamu. Saj jo postopoma zapira, toda tistega prvega napovedanega roka, eno leto, bi se predsednik moral držati že iz psiholoških razlogov. Pa se ni. Sveta ne more prepričevati lepa namera, v takšnih primerih deluje le vsem viden rezultat. Ta se v mislih sveta - da, šlo je za ves svet - ne sme oddaljevati iz nekih sicer pojasnjenih razlogov! So banalni.
Bilo je neizogibno, da se zaradi odlašanja pojavijo dvomi. Celotno obdobje je napolnjeno ne z odpovedjo - Obama se ni odpovedal ničemur -, ampak z vedno očitnejšim nagnjenjem k odlaganju, ki je pač neprijetno, četudi je še tako dobro utemeljeno. Stvar je vedno v tem, da je na čelo Amerike prišel za ameriške razmere nenavaden človek, in ta človek že zaradi tega mora delovati dosledneje kot kakšen Bush ali celo Ford.
Sploh pa postajajo primerjave zelo kočljive. Naj začnemo pri najslavnejših imenih in ugotavljamo, kako je potem v zrcalu videti sedanje?
Z Rooseveltom so primerjave najtežje že na prvi pogled. V prvih sto dneh je v okoliščinah, podobnih sedanjim, torej sredi najhujše gospodarske krize, pognal deželo naprej z ustvarjanjem velikega električnega sistema, ne da bi se poprej posvetoval z giganti energetike! Uvedel je kontrolni mehanizem za Wall street, ne da bi bankirje pred tem vprašal za mnenje. Ni se zmenil ne za J. P. Morgana, ne za Goldmana Sachsa, ne za Lehman brothers. Uvedel je socialno zavarovanje, takšno, kakor pač je, kljub odporu politične desnice.
Bil je v nevarnosti, da ga, liberalnega bogataša, obtožijo, da je izdal svoj razred. In so ga obtoževali, vendar ubogali in spravili v Belo hišo štirikrat, v nasprotju z vsemi običaji in pravili.
Ali pa Kennedy, druga figura v dvajsetem stoletju, ki pride človeku hitro na misel. Vendar si je Kennedy v nedokončanem edinem mandatu upal med drugim imeti odkrit spopad z velikani jeklarske industrije, ki so dvigovali cene in zniževali plače. Kennedy jih je odkrito napadel - ne na splošno, pač pa z imenom - US steel. In po dveh dneh so umaknili cene!
Velika skrivnost močnega vladanja je vedno v tem, da pokažeš odločnost v neposredni obliki, tako da jo svet vidi. Lahko bi rekli, da je tudi Obama pokazal voljo in moč takrat, ko je reševal Wall street. In res je, toda z denarjem tistega ljudstva, ki naj bi ga rešil. Dejstvo, ki zmanjšuje vtis, ki naj bi ga napravil na same Američane in svet.
Obama nadaljuje boj za zdravstveni sistem, kar ni lahka stvar v deželi, ki je tako polna dvomov, da marsikdo tudi med tistimi, ki jim je nova zakonodaja namenjena, ne zdrži dolgo in že glasno razmišlja, koliko bo to stalo! V posameznih delih države se zaradi tega raje obračajo za pomoč na republikance, ki bodo stiskali mošnjičke in varčevali in ne bodo dali ljudem več od miloščine!
Posebej bi se človek lahko zamislil, ko je Obama prekinil vse in tekel za en dan v Evropo, da bi vplival na dodelitev neke olimpijade njegovemu ljubljenemu Chicagu. Zadeva je propadla in takrat sem se naposled spomnil, na koga me predsednik spominja. Ne na Roosevelta, seveda, in niti ne na Kennedyja, marveč na drugega liberalnega predsednika, ki je imel veliko smole pri volivcih - na Carterja!
Pri Carterju se nikoli ni moglo dvomiti o njegovih liberalnih načelih, tako kot pri Obami ne. Vendar je pogosto presenečal s svojimi umiki, z odlaganji in s hitrim padanjem pod vpliv razočarane javnosti. Celo umikal je svoje sodelavce, če se je proti njim dvignil kakšen prah javnega mnenja. Tik pred drugim mandatom mu je spodletela akcija reševanja talcev v Teheranu. In Teheran je poskrbel, da je bil v ZDA izvoljen Reagan!
Potem ko je bostonska policija nadlegovala popolnoma nedolžnega profesorja črnca, se je Obama odločil za na videz genialno potezo. Povabil je na čaj žrtev in policista, ki se je nad njo poskušal znesti. Lepa gesta, vprašanje je le, ali so jo navadni Američani prepoznali kot gesto moči. Težka je narava celotnega naroda, katerega koli naroda.
So seveda druge reči, po katerih bodo ocenjevali predsednika, skoraj vse se razvijajo in sodba zdaj ni mogoča. Pričakovanj je veliko, nekatera odpadejo, druga šele čakajo na zorenje. Človek se nehote vpraša, ali je nenavadnost življenjepisa sedanjega predsednika - ki ga občuduje veliko belcev, dvomijo pa vanj nekateri črnci - samemu Obami v pomoč ali ga ovira. Življenjepis je zapleten: življenje v Ameriki, Indoneziji, na Havajih. Polt ne bela ne črna, če to kaj pomeni. Za popolno odločnost je potrebna jasnost, ki je bila morebiti bogatašu, Rooseveltu, in drugemu bogatašu, Kennedyju, lažje dosegljiva.
Vprašam se, ker sem precej dolgo živel v Ameriki, ali se Obami ne dogaja tisto, česar se je velik del Amerike znebil s tem, da je glasoval za Afroameričana, ne pa za belca, kot je bilo od vekomaj. Oni so se vsaj nekoliko znebili kompleksov, toda ali se jih je on? Ali ne tuhta in tudi ne menja odločitev, vsaj nekoliko, zato, ker prav njega ne zapuščajo pomisleki o vlogi, ki jo od njega pričakujejo? Ali čuti, da stoji trdno na tleh zapletene države?
Carter je bil predsednik z juga, govoril je z južnjaškim naglasom. Obama je Afroameričan. Afroameričan med Američani ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.