Claudio Magris: Na slepo

+ + + +

Vsi mrtvi večno sanjajo resnico

V Centru za mentalno zdravljenje se na vse kriplje izpoveduje Cippico - tudi Cipico, Čipiko - Salvatore; možak ima očitno razcepljeno osebnost, je nor, čeprav ni neumen. Da je center v Barkovljah, ni naključje; če bi verjeli, da ozemlja pripadajo nekaterim narodom bolj kot drugim, in to za vedno, bi rekli, da postavitev na slovensko etnično ozemlje ni naključna, da je to že vnaprej malo mejna in morda tudi shizotimna lega. Cipico je eden tistih, ki se zavedajo, da če je človek paranoik, to še ne pomeni, da ga ne zasledujejo, za svoje prepričanje pa ima, če in kar je res, dovolj trdno pokritje. Kot špicelj lokalnih partijcev je šel po vojni na Reko in bil tam, ker naj bi bil protoevrokomunist, obsojen na prisilno delo na Golem otoku, se potem vrnil v Avstralijo, kjer je pred pridružitvijo mednarodnim brigadam v Španiji sodeloval v delavskem gibanju.

Ne samo to, bil je tudi ustanovitelj mest na Tasmaniji, bil je guverner Islandije, tri tedne, bil je vse mogoče, zraven se mu primeša še zgodba o Argonavtih in sploh vse, kar je prebral. Iz vsega tega pa naredi megalomansko avtobiografijo, ki jo v natrganih stavkih, ki vedno, kadar se približa travmatičnemu, preskočijo čase in prostore, logoreično, manično bruha svojemu psihiatru. Neubranljiva izpostavljenost kriptomneziji, kompulzivna primerjava med rdečo zastavo in okrvavljenim zlatim runom argonavtov, naštevanje ladij, s katerimi je plul, med katerimi ima Punat, ladja za transport taboriščnikov na Goli, privilegirano mesto, poboji vseh vrst, likvidacije anarhistov v Španiji, tasmanskih domorodcev, kaznjencev, ladijski upori, Tasmanija kot prva otoška kaznilnica, vse to se mu pomeša. Je žrtev zgodovine, vrtinca, ki ga povzroči njeno odtekanje in ga vsrkava kot vodo iz banje. Pri vsem tem imamo - z njim vred - čuden občutek, da je že mrtev, da je breztelesna entiteta, ki se bo 'umesila' nekje v medmrežju, z vso nakopičeno strastjo do sprememb in preoblikovanja sveta, z enako klavrnimi in krvavimi rezultati.

Magris je eden močnejših evropskih pripovednikov, roman Donava ga sploh postavlja na vrh v regiji, in izreden erudit, njegove literarne rekonstrukcije Londona in kolonij in ladij so prepričljive, zgodovinsko verjetne, tudi štimunge dobro zadene. Seveda Na slepo ni lahko branje, gre za simulacijo nacefranega, prekinjanega in vrinjanega govora, kompulzivnost se kaže v prisiljenosti in gostobesednosti, hkrati pa je zgodovina, ki stre in maliči pripovedovalca, krvava žehta, eno samo mrcvarjenje in izdaja in trpljenje. S tem je Na slepo seveda zelo blizu Jančarjevemu romanu Drevo brez imena, tudi po norosti in vertigu, ki ju povzroča premajhna distanca in vseprisotnost preteklosti.