Srđan V. Tešin: Kuharjeva prekletstva in ostala grozodejstva

+ + + +

Sod smodnika

Dva brata, dvojčka, dve sestri, postavljeni na pretežno ruralno prizorišče v Banatu v času, ko je zaradi prepovedi uvoza energentov pop glavni organizator prehodov cistern iz Romunije, ko se najdena dekapitirana okostja pripišejo skojevcem oziroma borcem za svobodna srbska ozemlja (do Karlobaga in Virovitice), ko se slaščičar po razstrelitvi lokala promptno pobere nazaj, od koder je bil prišel. To je prepoznavna kulisa, pred katero se zapletajo vsi štirje liki, vsi po svoje zacuknjeni in malo čudaški.

Zgodba je pripovedovana iz zornega kota poba Pavleta, naslednje generacije, ki ga vsled čudnih in čudaških izkušenj kot vojnega fotografa požene najprej na svetovna, recimo slovenska, bližnjevzhodna in ruandska, potem še na domača bojišča, v Slavonijo etc. Njegova prednost je neobčutljivost, kar vidi skozi objektiv, ga ne prizadeva, na videz nikamor se mu ne vtisne, cena za takšen profesionalizem pa je izguba zanimanja za erotiko, bolj je gleduški poslikovalec grmičkov in ustij, estetika in površina izrineta vživetje in globino. Pavle v zaporu lokalnemu novinarju pripoveduje zgodbo mesteca in njegovih prebivalcev, ki sega od prve vojne in solunske fronte prek nemške okupacije in povojnih delovnih taborišč za kolaborante do novih vojn. To je zgodba, kjer pod različnimi zastavami in v imenu različnih ideologij vlada bolj ali manj ista klika, vse je izraz filozofaže palanke in palinke. Že po uvodnem citatu Cronenbergovega filma Zakleta dvojčka, filma o tem, kako se brata ginekologa navdušita, ko najdeta dvovaginalno žensko, ki kani zadovoljiti njune najbolj skrite fantazije, vidimo, da bo cela jeba, in je res, saj je njuna fantazma žal v dveh telesih, sestrskih. Dva noža, dve nožnici, štiri telesa, navzkrižni patološki odnosi. Tešin je surov in neprizanesljiv, proti njemu se zdijo vsi srbski povojni filmi kamilično sprenevedavi, to je en sam spisek bratomornosti, neolepšan, surov, do lastne strani neizprosen, ne manjka izdaj in pod preprogo pometenih stvari. Mesto živi na zločinu in diha v njegovem ritmu, to je balkanska morija v malem, pregledna in surova še toliko bolj, ker gre pravzaprav za razširjeno družino, družino, ki se je institucionalizirala kot mestece. Stilno učinkovito je prehitevanje, na ravni poglavij in tudi celotnega romana, udari nas izrečeno dejstvo, ki ga najprej ne razumemo in je potem retrospektivno pojasnjeno. Nas pa ves čas, do konca, ko vidimo, da gre za narek in ne morebiti za streniranega pripovedovalca, bega neizpisanost poglavij, bolj kot za pripovedovanje gre za naštevanje, literarno nekoliko surovo in kot da neobdelano, imena, dejanja, celi nizi, in prav nič se ne začudimo, ko najdemo na koncu, prepozno, seznam literarnih oseb in njihovih povezav. Razumemo, spoved, razumemo, širina problema in število vpletenih, vseeno pa malo pogrešamo natančnejšo karakterizacijo, ki je količina vpletenih in popisanih ne omogoča.