Ayn Rand: Izvir

+ +

Človek brez sence

Kadar greš k ženski, vzemi bič s seboj, je eden od Nietzschejevih (za danes) manj posrečenih, pa širše izrabljanih aforizmov, ki najkrajše povzame menda najhujšo uspešnico Randove, menda filozofinje. V Izviru junaki, tokrat mišljeno dobesedno, napredujejo skozi štiri dele tega špeha, ki so poimenovani po vsakem od njih. Napredujejo dobesedno, od podplačancev in uspešnežev na račun mediokritete in nizkotnosti, ki jo širijo plebejski demokratizatorji okusa, posredniki torej, kar je bil predvideni naslov; prek nosilcev moči, ljudi, ki se zavedajo, da sta samonapihljiv in samozadosten ego in moč vse, nimajo nikakršnega problema pri uničevanju drugih, posebej če so ti dosledno pošteni; samo špico pa sestavljajo premikači, kreativci, garači s srepim pogledom, ves čas korak pred drugimi, pravi stebri družbe, pogosto opisani kot dobro namazan stroj - o, krasni novi svet! Roman med drugim preigra zgodbo o historičnem eklekticizmu nasproti funkcionalizmu oziroma modernizmu v ameriški arhitekturi ob koncu tridesetih, zgradb je v njem skoraj več kot ljudi, hvalabogu, saj so ti pravi čudakarji.

Najlepše in najbolj izobraženo & inteligentno, vendar frigidno dekle se zaljubi v kamnoseka, ki je v resnici arhitekturna špica, seveda še nepriznan in - za nas - avtističen, in ko jo brez besed posili, ve, da mu bo vedno pripadala. Ljubi jo, ona še bolj njega, verjetno ga poskuša ravno zato s svojimi prodornimi članki uničiti, poroči se z njegovim lažnim prijateljem in arhitekturnim konkurentom, potem še z njegovim najhujšim sovražnikom iz medijev, in smo močno obupani in v strahu, ali se bo vse srečno končalo, ko se potem onadva, možaka, tako brez besed razumeta, hodita na daljša jadranja in si dajeta sluzaste komplimente, kadar pomenljivo ne molčita. Se nam zdi čudno, kako se ljudje, ki toliko govorijo in tako dobro artikulirajo, da je ego vse, sočutje in družbena distribucija pa nekaj ubijajočega in zaviralnega, nekaj, s čimer manipulirajo najbolj podli in pretkani delavski aktivisti s podganjimi ksihti in karakterji, ki izenačujejo idiote in genije - in je krepko nasuvana recimo Gertude Stein -, tako zlahka zlijejo v eno samo bitje, ob dotiku roke, ob občutenju narave. Smo čisto zmedeni ob tem permanentnem razlivanju ega in sentimentov. Randova naredi mešanico žajfnice in popreproščenega, vulgarnega ničejanstva, z dolgimi govori, ki dosežejo vrh v nekakšnem zagovoru Hlapca Jerneja, samo da ga ne vržejo v ogenj, ampak oprostijo in nagradijo. Tisto, kar je v tem pisanju ob klavrnem poskusu izklesati profil novega čez-človeka profetskega, sta predvsem analiza in napoved delovanja umetnostnih salonov in klik, prepoznamo raven debate, to je ta tukaj in zdaj, in grozeča senca populističnega, rumenega žurnalizma, ki se dviga nad plemeniteže in genije nasploh.