Ingmar Bergman: Laterna magica

Življenjepis velikana filma, ki ga je napisal leta 1987.

Ja, po tem je živel še dvajset let, vendar ni več nadaljeval z ažuriranimi spomini na svoje življenje. Pač, leta 1991 je v »Den goda viljan« - nekakšna avtopsihoanaliza rodu - opisal življenjske vzgibe svojih prednikov, njihovih poti in stranpoti, ki ga zaključi pred časom zero - s svojim spočetjem.

Tako kot je režiser Bergman razbijal meščanske klišeje in tabuje, tako pisatelj Bergman podira principe pisanja življenjepisov. Izpostavlja namreč travme, polomije, razkole - tako z ženami (5) kot z gledališči (več krat 5).

Piše prosto, brez skrbi, kako bi se prikazal v najboljši luči, prej nasprotno, ne uide kritičnost celo tedaj, ko je njegovo delo želo uspehe. Pravzaprav si jemlje svobodo, ko ne hlepi za zmagoslavjem, ampak sledi svoji lastni poetiki. Tako kajpak izkusi nož publike, ki ga po prvotnem navdušenju v času emigracije v Nemčiji na koncu v Muenchnu dobesedno izžvižga in kmalu za tem ga direktor gledališča preprosto odpusti. Ingmar tega ne skriva, njegovo bivanje je njegovo, po ekosofsko uživa v tem, kar dela, ne glede na priznanje drugih.

Ko srečuje legende, počne isto, ne zapisuje občudovanja ali besed, s katerimi bi mu proti-laskali, ampak z njimi vzpostavi delovni stik. Pri Laurencu Olivieru na primer je najprej dragi gost, zanj režira gledališko igro, je deležen ljubeznivih poučevanj o Shakespearu, toda ko Siru vljudno pove, kaj si misli o njegovem zadnjem filmu, se Olivier ohladi in tovarištva je v hipu konec. Podobno z napačnim pogledom oledeni Greto Garbo, delovne ponudbe von Karajana pa sploh ne sprejme, češ, kaj pomembnega pa lahko skupaj ustvarita dva starca.

Ko torej Bergman vihra skozi življenje, se ne ustavlja ob zamerah, saj se z bližnjimi raje razide, a spominov ne vrže stran, zakaj čez leta jih oživi skozi samopremisleke in predeluje v motive svojih gledaliških in filmskih del.

Skratka, avtobiografija, ki razkriva počela enega največjih umetnikov druge polovice dvajsetega stoletja.