V mojih nebesih

Life goes on without me.

To morbidno fantazijo poznate: vsakdo bi rad umrl, toda ne zares, ne za ves čas, le za hip, le toliko, da bi lahko gledal svoj pogreb, da bi lahko gledal luknjo, ki jo je pustil za sabo, da bi lahko gledal žalovanje, da bi lahko gledal bližnje, ki njegove smrti ne morejo preboleti - da bi torej lahko videl, kako bi izgledalo življenje brez njega, junaka vseh, ki so ga poznali. Alice Sebold je vse to prelevila v kontroverzni bestseller z ženskim kotom... ee, z žensko verzijo te fantazije. In Peter Jackson, gospodar filma, zdaj fantazira o ženskem kotu te fantazije. Susie Salmon (Saoirse Ronan), 14-letna deklica iz urejenega, kičastega ameriškega primestja, postane leta 1973 žrtev serijskega morilca, svojega soseda (Stanley Tucci), izdelovalca otroških hišk, kar jo preseli v Nebesa, v kičasti mavrični sladki poslej, ki izpolni vse želje, okej, v ekstatični remiks Srednjega sveta, Wonderlanda in Neverlanda, ki vključuje vse, brez česar bi najstnica - kaj šele Hanna Montana ali Frodo - umrla. Problem je v tem, da Jackson vidi več v Nebesih kot v adolescentki, ki je očitno umrla le zato, ker se je spolno prebudila.