Devet

Sladko življenje.

Če ste videli Fellinijev film Osem in pol, potem boste lažje razumeli njegov rimejk, mjuzikl Devet, ki se je z Broadwaya preselil na film. Problem je kakopak v tem, da Fellini filma Osem in pol ni posnel zato, da bi ga zlahka razumeli, ampak zato, da bi sam lažje razumel sebe - svoje početje, režiranje filmov. Osem in pol je bil avtobiografski: film o Guidu Anselmiju, slavnem režiserju (Fellini via Marcello Mastroianni), ki naleti na notranjo blokado, tako da pod pezo krize srednjih let, halucinacij, fantazij in žensk, ki jih je »izdal«, da bi lahko ustvarjal, ne more posneti naslednjega filma - in rezultat te umetniške blokade je Osem in pol, metafilmski portret »pekla«, skozi katerega mora režiser, ko snema film. Ali bolje rečeno: ko snema osebni film. Avtorski film. Če seštejete filme, ki jih je Fellini posnel pred filmom Osem in pol, dobite osem in pol - šest celovečercev, dva kratka in eno korežijo. In če filmu Osem in pol dodate še glasbo, dobite devet. Odtod: Devet, mjuzikl, v katerem Guida Anselmija - po novem Guida Continija - igra Daniel Day-Lewis. Toda glasba tu ni le slavnostni dodatek, ampak nujnost - le glasbene točke lahko danes, skoraj pol stoletja kasneje, relativizirajo Guidov seksistični, politično nekorektni, retro italijanski, karnevalski odnos do žensk, mater-cum-kurb in žen-cum-devic, ki jih igrajo Nicole Kidman, Kate Hudson, Penelope Cruz, Sophia Loren, Judi Dench, Marion Cotillard in Fergie. Lik moškega, ki lahko uspe le zato, ker je izdal in zavrgel ženske, ki jih je pred tem »kreativno« izžel, je bil leta 1963 »sprejemljiv«, ker je šlo za »umetnika« (in ker je bil Fellini vrhunski ironist in samoironist), leta 2010 pa potrebuje veliko fluidnih glasbenih točk, veliko prestižnih katoliških frustracij, veliko pretenciozne norosti in veliko »magičnih« formalnih diverzij, da izgleda kot ta, ki mu je treba pogledati skozi prste, ker skuša »rešiti« film. Saj nočete, da film umre? Vidite, zato je treba Guida »razumeti« in mu pustiti, da »rodi« film. Osem in pol je klasika, ki jo je bolje pustiti tam, kjer je, kot pa jo skušati »razumeti«.