Planet slumov
Zakaj so slumi skladišča presežnega človeštva, zakaj živijo v večni gospodarski krizi in zakaj revolucijo vedno znova odpovejo
Slum na smetišču na Šri Lanki
© Arne Hodalič
Če ste sijajni šokumentarec Duhovi Cité Soleila, ki je bil sicer posnet pred nekaj leti in ki je zdaj končno prišel tudi v naša kina, videli že prej, pred srhljivim potresom na Haitiju, ste se gotovo vprašali: ali je od sluma Cité Soleil sploh kaj ostalo? Cité Soleil, ki velja za pojem ekstremne slumovske bede, za enega izmed najnevarnejših slumov zahodne poloble in enega izmed najbednejših slumov severne poloble, je namreč del Port-au-Princa, ki ga je potres praktično zravnal. Toda dobili smo dve različni zgodbi: po eni naj bi bil Cité Soleil povsem razrušen, tako da se je bilo vanj nekaj dni nemogoče prebiti, po drugi pa naj bi čudežno preživel, ali natančneje - v primerjavi s preostalimi deli mesta naj bi jo relativno dobro odnesel, tako da je mednarodna nevladna organizacija Zdravniki brez meja tam že v nekaj urah odprla svojo bolnišnico.
Ne le da so slumi največje koncentracije urbane revščine na svetu in ne le da za nameček ležijo še na smrtno nevarnih, potresnih tleh, ampak je tudi nemogoče reči, kakšno je njihovo »naravno stanje«. Razlog več, da se boste ob gledanju Duhov Cité Soleila spraševali: zakaj se revščina lepi na revščino? Zakaj revščina ustvarja še večjo revščino? Zakaj ljudje ostajajo v slumih, ki ogrožajo njihovo zdravje in varnost? Zakaj se ne preselijo na podeželje? Zakaj v slumih ljudje izkoriščajo drug drugega? Zakaj med njimi ni solidarnosti in zakaj se ne uprejo? Zakaj slume vodijo ulične tolpe? Zakaj v slumih ni demokracije? In zakaj prebivalstvo slumov nima nobene politične moči?
Če hočete odgovore na ta vprašanja, morate nujno prebrati drobni tisk, recimo slovito, že kar kultno knjigo Planet slumov, ki jo je napisal Mike Davis in ki je - v prevodu Boruta Cajnka (Rdeča zbirka založbe /*cf.) - nedavno izšla tudi pri nas. Za začetek, mestno prebivalstvo bo po številu zelo kmalu - in prvič v zgodovini človeštva! - preseglo podeželskega, saj hitrost urbanizacije v tretjem svetu močno prekaša urbanizacijo v viktorijanski Evropi, tako da smo pred »epohalnim prehodom«. Zemlja se namreč urbanizira hitreje, kot so pričakovali in napovedovali: ne pozabite, Kitajska je samo v desetih letih pridobila več mestnega prebivalstva kot Evropa v vsem 19. stoletju. In seveda, več kot milijon prebivalcev ima že 166 kitajskih mest. »Leta 1950 je bilo na svetu 86 mest z več kot milijon prebivalci; danes jih je 400, do leta 2015 pa jih bo vsaj 500.«
Ciudad de Mexico je imel leta 1950 tri milijone prebivalcev - danes jih ima več kot 22 milijonov. Seul-Injon je imel leta 1950 milijon prebivalcev - danes jih ima 22 milijonov. Sao Paulo je imel leta 1950 dobra dva milijona prebivalcev - danes jih ima 20 milijonov. Pa Mumbaj, Delhi, Džakarta, Dhaka, Kalkuta, Kairo, Manila, Karači, Lagos in Šanghaj - danes imajo od 13 do 19 milijonov prebivalcev. Leta 1950 so jih imeli le kak milijon ali dva. Mesta z rekordno hitrostjo prehajajo v velemesta, velemesta v hipermesta, hipermesta v somestja, somestja v leviatane in megalopolise, ki bodo leta 2025 imeli že po 25 milijonov prebivalcev (npr. Karači, Dhaka, Džakarta in Šanghaj), medtem ko naj bi jih imel Mumbaj celo 27 milijonov. Metropolitanska regija Rio/Sao Paulo jih ima že zdaj 37 milijonov, kitajski megalopolisi pa naj bi bili dejansko le uvod v »strnjeni urbani koridor«, ki se bo raztezal od Kitajske prek Japonske do zahodne Jave.
Slumi, ki jih ob prenaseljenosti in prenatrpanosti tepe tudi odsotnost pitne vode, sanitarij, elektrike, infrastrukture ipd., so običajno za nameček še v bližini odlagališč strupenih odpadkov, zastrupljenih jezer in toksičnih znojilnic, med podganami, mrčesom in gorami fekalij, na močvirjih, poplavnih ravnicah, vulkanskih strminah, neutrjenih pobočjih in potresnih pasovih, zato prebivalci slumov »živijo z nenehno grožnjo katastrofe«, bodisi cunamija, infekcijske podhranjenosti, visoke stopnje umrljivosti pri dojenčkih in otrocih ali pa hudih bolezni, recimo driske, tifusa, kolere, griže, hepatitisa, denge in malarije. Njihova beda je tako huda, da bi jo morali prepovedati, zato ni čudno, da jim pogosto ne preostane drugega, kot da naredijo samomor, in sicer tako, »da popijejo pesticid, kupljen na kredit, ki ga ne morejo odplačati«.
V Delhi se vsako leto preseli pol milijona ljudi - večina, okrog 80 %, jih konča v slumih, tako da bo do leta 2015 v slumih živelo 10 milijonov prebivalcev Delhija, do leta 2015 pa bo v slumih živelo več kot 330 milijonov afriškega prebivalstva. In to število se bo vsakih 15 let podvojilo. Še več: čez 20 let naj bi v slumih živeli dve milijardi svetovnega prebivalstva - zdaj prebivalstvo slumov na leto naraste za 25 milijonov.
»Mesta prihodnosti torej niso iz stekla in jekla, kakor so napovedovali urbanisti prejšnjih generacij, temveč so sezidana iz nežgane opeke, slame, reciklirane plastike, cementnih zidakov in odpadnega lesa. Namesto mest svetlobe, ki se dvigajo k nebu, se velik del urbanega sveta v 21. stoletju stiska v umazaniji, obdan z nesnago, iztrebki in blatom,« pravi Davis. V Čadu, Etiopiji, Afganistanu in Nepalu živi v slumih skoraj 100 % vsega mestnega prebivalstva. V Mestu mrtvih živijo in spijo na velikanskem pokopališču, v mameluških grobnicah, v kalkutskem slumu pa je v vsaki sobi stlačenih 14 ljudi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.