Državljan nevarnih namer

Populistični fuk.

Sredi sedemdesetih je velik hit postal film Paul Kersey ne oprosti, alias Death Wish, v katerem se arhitekt (Charles Bronson), ki mu velemestni vandali ubijejo ženo in paralizirajo hčerko, prelevi v nočnega maščevalca, hladnokrvnega vigilanta, ki hodi po mestu in križarsko pobija vandale, barabe, nasilneže, kriminalce in druge kalilce velemestnega miru. Ergo: sam obračuna s tistimi, ki jim zakon nič ne more, s tistimi, ki jih zakon tolerira, s tistimi, ki jim zakon gleda skozi prste. Poanta filma je bila jasna: Paul Kersey počne to, kar bi moral početi zakon, pa tega ne počne, ker je preveč liberalen, preveč permisiven - ker morilcem daje več pravic kot žrtvam. Vsi, ki jih Paul Kersey pobije, so kakopak krivi. Kako veste, da so krivi? Ker jih pobije. Če ne bi bili krivi, jih ne bi pobil, ne. Ker jih pobije, so krivi. Death Wish je bil čisti populistični fuk, toda kljub temu, da je dobil še kopico nadaljevanj, ni šel do konca: to zdaj stori Državljan nevarnih namer, filadelfijski inženir Clyde (Gerard Butler), ki mu »hellsangelski« barabi pred njegovimi očmi - v idili njegovega primestnega doma - posilita ter ubijeta ženo in hčerko. Clyde, ki očitno ni videl le filma Sedem, ampak tudi vse Žage, najprej ubije enega izmed morilcev, ki ga je sodišče po kupčiji s tožilstvom spustilo na prostost, se »gol« preda in pristane v zaporu, od koder potem režira svoje sadistično, grizlijevsko, apokaliptično maščevanje vsem tistim, ki so zatajili - policiji, sodstvu, tožilstvu in politiki, kompletni »skorumpirani«, »klientelistični« pravni državi. Pravna država je problem, ne pa rešitev - rešitev je Clyde, ki skuša pravno državo uničiti, da bi jo rešil. Clyde ni oseba niti osebnost, ampak populistični koncept, ki dejanja »žrtev« že kar vnaprej odveže vsakršne krivde, tako da vsem, ki se imajo za »žrtve«, omogoča, da začnejo izvrševati načrt »dokončne rešitve pravnega vprašanja«, ki pogosto preskoči v »dokončno rešitev judovskega vprašanja«.