Suzana Tratnik: Dva svetova

+ + + +

Ljubezni kot vse druge

Tratnikova se je doslej prozno ukvarjala predvsem z razcepom med večino in manjšino; vedno, naj je šlo za popise pretežno ruralnega okolja, v katerem se odraščajnice zavejo svoje drugačnosti in izločenosti, manjšinskosti, ali za epizode iz urbanega vsakdanjika ozaveščenih lezbijk, pa tako, da so bile simpatije jasno razdeljene.

Zato programski stavek, mišljen (tudi) ironično, da bo svoje nadaljnje proze namenjala hendijem, istospolni motiviki, transspolnim in transseksualcem, brezdomcem in rasnim temam, in potem pove po odstotkih, koliko vsakemu, in doda, da se bodo kakšne zgodbe medsebojno prekrivale. Prej so bile posvečene mobingu in angažirane, zdaj se uvihnejo in razprejo, namesto skupin imamo večjo individualizacijo, razslojenost, navzkrižje med melanholijo in shizoidnostjo, med tistimi, ki se jih dotakne in ne spusti zlepa, in tistimi, ki se jih ne. V zgodbah iz zbirke Dva svetova ne gre več za ključ stranišča, ne za juriš čez rob spola in deteritorializacijo, ne za segregacijo pripadnic/kov vmesnih ali novih spolov, ne gre več za popise šikan večine nad drugačnimi, pretežno istospolno usmerjenimi. Zdaj, ko se je ta debata razmahnila v parlamentu in ob njem, ko učinkujejo smešno in trzavično, nemediagenično tisti, ki mahajo z nekakšnimi citati raziskav in apriorizmi, raziskav, ki jim je težko določiti mesto in težo in stopnjo apokrifnosti, se je proza Tratnikove usmerila na tisti del lezbične subkulture, ki je še dodatno marginaliziran. Kar naenkrat vstopajo v te kratke zgodbe džankice, verižne pohalice, uporabnice tablet, sedativov in nevroleptikov, punce iz popravnih domov in arestov, ki so pač odraščale v okolju, ki je za laž, zlaganost, nujnost izstopajočega imidža in temu primerno morje zgodb, napetih in heroičnih in samopoveličevalnih seveda, lastno pomembnost poudarjajočih, klimatsko še pa še ugodno. Tratnikova poskuša dati vpogled v stanje sveta, v katerem je avtentičnost in resnicoljubnost privilegij redkih, in njene pripovedovalke so slej ko prej zadržane in racionalne žrtve raznih nakladanj in zaklinjanj na ljubezen, večno zvestobo in podobne pocukranosti, od katerih ostane slej ko prej zaklinjanje, ljubezen - razen kot seksualnost - pa večinoma umanjka ali zbledi. To so odnosi, ki se gradijo z govorjenjem o odnosu, s pumpanjem partnerja in z afektiranimi obljubami. Že naslovna zgodba se s tem dovolj dvoumno poigra; ne gre samo za dve spolni orientaciji, temveč za frfraste in dezorientirane prodajalke videzov nasproti tistim, ki jih muči duh teže in zavezanost preteklosti, ki jemljejo dejanje in besede zares, seveda kot da anahronistično in pretežno v svojo škodo. Ravno iz te izločene in samotne, tokrat v prozi Tratnikove na novo pridobljene pozicije, se napaja ta natančno izpisana in dobro premišljena kratkozgodbarska zbirka.