Alica v Čudežni deželi

za

Girl power.

Alica v Čudežni deželi, ki je Ljubljana ne bo videla (Vrhnika pač!), bo začudila le tiste, ki niso videli še nobenega filma Tima Burtona. Vsi ostali bodo rekli: oh, končno! Končno Burton ni posnel le alegorije Alice v Čudežni deželi, ampak stvar samo, Carrollovo Alico v Čudežni deželi! Kaj pa so bili Burtonovi filmi, če ne prav indirektne ekranizacije Alice v Čudežni deželi? Batman, Škarjeroki Edward, Willy Wonka, Sweeney Todd in celo Ed Wood, »najslabši režiser vseh časov«, so bili le Burtonove Alice, izgubljene v karnevalskem svetu absurdov, paradoksov, ugank, sanjske gotike in grandioznih non sequiturjev, v podzemlju alternativne subjektivnosti in alternativne seksualnosti. Burtonovim junakom se je vedno znova zgodila Alica. Zdaj se Alica zgodi sami Alici. Carrollova Alica je bila odgovor na viktorijanski puritanizem - Burtonova Alica je odgovor na sodobni puritanizem. »Čudežni« podsvet, v katerega stopi Alica (Mia Wasikowska), je osvobojen vseh rigidnih oblik in vseh »normalnih« perspektiv, tako da prebivalci tega alternativnega tematskega parka - Mad Hatter (Johnny Depp), Rdeča kraljica (Helena Bonham Carter), Bela kraljica (Anne Hathaway), Knave of Hearts (Crispin Glover), Beli zajec, Jabberwocky, Tweedledee & Tweedledum - izgledajo kot groteskne, perverzne, kakofonične predelave »normalnih« patriarhalnih figur, ki skušajo žensko udomačiti in ji vnaprej definirati identiteto. Alica, ki se skuša pastem patriarhalnega populizma izogniti, je punca, ki ugotovi, da je prava pošast »normalnost« in da bo preživela le, če bo verjela, da alternativni svet ni le sen.