Zlovešči otok

Vrtoglavica.

Če ste videli Hitchcockovo Vrtoglavico, potem se gotovo spomnite tistega vrtoglavega, stresnega stolpa, v katerem na koncu obtiči James Stewart - in če se spomnite tega stolpa, potem si lažje predstavljate, kako izgleda Scorsesejev Zlovešči otok: kot 130-minutni sturm-und-drang v tistem stolpu. Kot dolgo, agonično, pompozno opotekanje po klišeju. James Stewart ima v Vrtoglavici najprej hude probleme s svojo identiteto, potem pa še z identiteto ženske, ki jo išče. V Zloveščem otoku, posnetem po romanu Dennisa Lehanea (Skrivnostna reka, Zbogom, punčka), je ravno obratno: detektiv Daniels (Leo DiCaprio) ima najprej težave z identiteto ženske, ki jo išče, potem pa še s svojo lastno identiteto. Viharni, hurikanski, neogotski »Zlovešči otok«, na katerega leta 1954 prideta Daniels in Chuck Aule (Mark Ruffalo), njegov novi partner, je namreč strogo varovana umobolnica, v kateri »skrivajo« najhujše paciente, med drugim tudi pacientko, ki naj bi izginila - in Daniels, ki ne more pozabiti svoje pokojne žene, skuša ugotoviti, kaj se je zgodilo. Toda bolj ko koplje, bolj se mu zdi, da so vsi - vodstvo, psihiatri in pazniki, ki jim poveljujeta dr. Cawley (Ben
Kingsley) in dr. Naehring (Max von Sydow) - proti njemu, da mu nekaj skrivajo in da mu skušajo izprati možgane. In ko že mislite, da se mu bo zgodil Fullerjev Šok koridor, se mu zgodijo vsi tisti filmi, ki jih je Scorsese v zadnjih letih očitno spregledal - v nasprotnem primeru nas verjetno ne bi skušal »šokirati« s twistom, ki je že tako oguljen, da ga otrokom vrtijo namesto uspavank. Še več, ta twist se mu zdi bolj »šokanten« kot atomska bomba, Komisija za protiameriške dejavnosti in nacistični lagerji smrti, ki jih omeni le zato, da bi bila atmosfera leta 1954 bolj avtentična.