11. 3. 2010 | Mladina 10 | Družba | Komentar
Misija
Zakaj je oskarja za režijo prvič dobila ženska in kako je Hollywood spet poenostavil zgodovino
Oskarja za režijo je prvič dobila ženska - Kathryn Bigelow. In tudi oskarja za najboljši film je dobil film, ki ga je režirala Kathryn Bigelow - Bombna misija. Logično, boste rekli: bil je že čas - saj smo v 21. stoletju! V resnici ni nič logično. Hollywood ni v 21. stoletju - ali pa je 21. stoletje v 19. stoletju. Za začetek, kaj je donelo in odmevalo zadnje mesece? Točno: Avatar, Avatar, Avatar. Pa spet Avatar, Avatar, Avatar. In znova spet Avatar, Avatar, Avatar. Zadnje mesece se je svet šibil pod nedoločno ogromnostjo Avatarja. Vsi so govorili le o Avatarju. Vsi so poročali le še o Avatarju. Vsi so glorificirali le še Avatarja. Ljudje so bili zasičeni z Avatarjem. Zdelo se je, kot da obstaja le še Avatar. Pobiral je nagrade, hvalnice in denar - in postal največji hit vseh časov. Še več, ljudje so bili z Avatarjem tako zasičeni, da so imeli občutek, da so ga videli, pa četudi ga niso. Problem je seveda v tem, da je Avatarja na koncu pokopalo prav to: zasičenost. Ljudje so se ga preprosto naveličali. Saj obstaja še kak drug film! Avatar je dobil dovolj! In ta resentiment se je potem zalezel tudi med člane Akademije, ki podeljujejo oskarje: Avatarja so vse bolj doživljali kot nekaj vsiljenega in precenjenega. Na lepem so imeli dovolj filma, ki ima vsega dovolj.
In na lepem so začeli navijati za Bombno misijo, tako da je bila iz dneva v dan vse bolj konkurenčna in vse bolj favorizirana. Javno mnenje se je začelo obračati. Rezultat: oskarja za najboljši film je dobila Bombna misija, oskarja za režijo pa režiserka Bombne misije, Kathryn Bigelow. Nekateri so pred podelitvijo špekulirali, da utegnejo oba glavna oskarja ločiti, da bo torej oskarja za najboljši film dobil Avatar, oskarja za režijo pa Kathryn Bigelow, toda zgrešili so poanto tega spreobrnjenega javnega mnenja: Avatar je moral povsem in totalno izgubiti. In zakaj je moral tako totalno izgubiti? Ne le zato, ker je tako silovito, tako totalno in tako totalitarno uspel, ampak zato, ker je bilo treba ustvariti vtis, da je bila odločitev za Bombno misijo in Kathryn Bigelow iskrena in čista, da torej ni šlo le za taktiziranje, zaroto, maščevanje ali darilo, navsezadnje, če bi si James Cameron in Kathryn Bigelow oskarja razdelila, bi lahko kdo rekel, da je Kathryn Bigelow oskarja dobila le zato, ker je ženska.
V resnici ni bilo v tem nič iskrenega ali pa čistega, še manj samoumevnega. Prvič, glede na to, kako daleč od oskarjev so bile vsa ta leta režiserke in kako selektivno jim je Hollywood namenjal prestižne, »oskarjevske« projekte, bi bilo povsem samoumevno, če tudi v 21. stoletju oskarja ne bi dobila nobena režiserka - tako zlahka, kot je Akademija s tem živela doslej, bi živela tudi odslej. Magari še 100 let. Hollywood je pač kot Vatikan: čas zanj ni pomemben, zato lahko krivice popravi tudi čez 200 let. Sploh pa, glede na to, kako malo re-žiserk je Hollywood spustil k »zlatemu« koritu, je bilo že statistično (skoraj) neverjetno, da bi lahko oskarja za režijo dobila ženska. In drugič, ironija je v tem, da Kathryn Bigelow oskarja verjetno sploh ne bi dobila, če Avatar ne bi tako nadnaravno uspel. Ali bolje rečeno: uspeh moškega - Jamesa Camerona - se je moral Akademiji tako »zagabiti«, da ji ni preostalo drugega, kot da je nagradila žensko. In prav v tem je perverznost te »iskrenosti«: člani Akademije so bili prisiljeni v to, da oskarja podelijo ženski. Ženski so oskarja podelili šele, ko so bili v to prisiljeni. Še bolj perverzno: zdelo se je, kot da so ženski končno priznali pravico do tega, da dobi oskarja za režijo. To, da lahko ženska dobi oskarja za režijo, ni nič samoumevnega: to je »pravica«, ki jo lahko ženskam dajo le moški. Kot darilo. Da se je podelitev oskarjev - vsaj po našem času - odvrtela prav na mednarodni dan žena, ne preseneča. Ste se kdaj vprašali, zakaj je bilo v Hollywoodu tako malo režiserk? Ne zato, ker bi bile preveč zasedene z domom, družino in otroki, pa tudi ne zato, ker bi bilo režiranje bolj moški šport ali ker bi se ženske za ta poklic »težko odločale«, ampak zato, ker je bilo nesprejemljivo, da bi moškim poveljevala ženska. Ne pozabite: snemanje filmov je kolektivno delo, v katero je vedno vključeno ogromno moških - in da bi tej množici moških poveljevala ženska? Da bi vse te moške režirala in menedžirala ženska? To ni bilo le nesprejemljivo, ampak: ne-pred-stav-lji-vo!
Toda to še ne izčrpa notranjega bogastva te »iskrenosti«, alias, »velike« in »prelomne« geste. Ne pozabite, da je podelitev oskarjev le TV-šov, ki je na trgu, TV-šov med TV-šovi, kar pomeni, da se bori za ratinge in da lahko preživi le, če so ratingi dovolj visoki. Visoke ratinge pa jamči le eno: dobra drama. Da ne rečem: visoka drama. Tako rekoč telenovela. Je kaj bolj dramatičnega in telenovelističnega od tega, da se v bitki za glavnega oskarja znajdeta nekdanja zakonca, James Cameron in Kathryn Bigelow, ki sta v času svoje sicer kratke zveze posnela svoje najboljše filme (Brezno in Terminator 2 vs. Near Dark in Peklenski val)? Ergo: poskrbeti moraš le, da se to res zgodi. In ko se to zgodi, moraš poskrbeti, da je vsem jasno, za kaj v resnici gre, in da te naracije nič ne moti. Da bi pa bilo to jasno tudi najslabše obveščenemu Marsovcu, ju v dvorani posedeš tako, da sedita drug za drugim. Ni dobrega TV-šova brez tabloidne zgoščenosti - in ker je ob Cameronu sedela njegova aktualna žena, ob Kathryn Bigelow pa njen aktualni partner, je publika dobila popolni vihar telenovelistične zaupnosti, pravi vrtiljak zadržanih emocij, diskretnih grimas, tihih hrepenenj in prikritih strasti. Ko so organizatorji prireditve izvedeli, da Sacha Baron Cohen - alias Borat, alias Brüno - v spregi z Benom Stillerjem pripravlja subverzivno, kontroverzno komično točko, ki naj bi vključevala Cohen-Cameronovega na''vijskega nezakonskega otroka in finale v slogu Jerryja Springerja, so Cohena takoj odpustili: ustrašili so se namreč, da bi užaljeni Cameron sredi skeča dvorano protestno zapustil. Vidite, Cameron je moral ostati v dvorani. Za vsako ceno. Magari za ceno represije in cenzure.
Razlog več, da so ostale dobitnike oskarjev prekinjali kar sredi zahvalnih govorov in jih po hitrem postopku odganjali z odra - bili so le statisti v Vojni zakoncev Rose. In razlog več, da na letošnji podelitvi oskarjev ni bilo nobene politike, nobenih političnih, protestnih, protivojnih izjav, pa četudi so se med prezenterji znašli Alec Baldwin, Tim Robbins, Barbra Streisand in Sean Penn, ki slovijo po svoji spolitiziranosti in angažiranosti - letos po eni strani ni šlo za »obračun« z vojno, ampak za »obračun« z Avatarjem, po drugi strani pa bi politika le motila razgled na stvar samo, na pravo vojno, hja, na malo tabloidno vojno spolov. Kar je seveda mogoče razumeti tudi v smislu, da so ameriški vojni teatri zdaj, ko jim poveljuje Barack Obama, bolj sprejemljivi, kot so bili tedaj, ko jim je poveljeval Bush, navsezadnje, Kathryn Bigelow je svojega oskarja - in to dvakrat, če prvič niste razumeli - posvetila vsem ameriškim vojakom, ki služijo v Afganistanu in Iraku, ne pa očetu, materi ali Bogu. Najbolj politične so bile ljubezenske izjave.
Zato so same ljubezenske izjave zvenele tako banalno in tako trapasto, kot popolni retro narcistični kič. Recimo: vsakič, ko so podelili igralske oskarje, so se na odru pojavili zvezdniki, ki so nastopili v istih filmih kot nominiranci in ki so potem začeli - vsak posebej, vsak svojemu zvezdniku - izpovedovati ljubezen. Nič ni bolj kičastega od zvezdnika, ki izpoveduje ljubezen drugemu zvezdniku. Ironija je le v tem, da so vse te ljubezenske izjave zvenele kot nekrologi, kot nagrobni govori - zvezdniki so lahko tako že za življenja slišali to, kar drugi slišijo šele, ko so mrtvi. Kar je kakopak ultimativni narcizem. Je lahko kaj bolj retro? Oja, to, da si ženski »prisiljen« priznati pravico do oskarja za režijo, pa to, da publiko v dvorani preleviš v starogrški zbor, katerega naloga je, da komentira odvijanje tabloidne drame (in da temu prikimava), in to, da prireditev nafilaš z glasbenimi točkami, v katerih lahko uživajo le tisti, ki se jim zdi umetnostno drsanje vznemirljiv šport. Plus: kot ste gotovo opazili, so letos ponosno poudarjali, da je Akademija izvršila prelomno potezo - namesto petih se je namreč za glavnega oskarja potegovalo deset filmov. Vau! 10 nominiranih filmov! Korak naprej! Dosežek! Akademija naj bi s tem afirmirala več filmov, še toliko bolj, ker bodo s tem opaženi tudi »mali« filmi, ki se sicer izgubijo. Zakaj bi priložnost dali le petim filmom, če pa jo lahko dajo desetim? Toda v tem ni bilo nič prelomnega. Specifično: tudi ta »prelomna« gesta je bila povsem retro, saj so to že počeli pred mnogimi leti, vse tja od leta 1931 pa do leta 1943 - za glavnega oskarja so nominirali po deset filmov. Včasih, recimo leta 1934 in leta 1935, so jih nominirali celo dvanajst. Nič, Hollywood vedno znova preseneti s svojo preteklostjo. Še več: Hollywood lahko preseneti le še s svojo preteklostjo. S tem je sedanji, sodobni Hollywood o sebi povedal več, kot je hotel.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.