Misija

Oskarja za režijo je prvič dobila ženska - Kathryn Bigelow. In tudi oskarja za najboljši film je dobil film, ki ga je režirala Kathryn Bigelow - Bombna misija. Logično, boste rekli: bil je že čas - saj smo v 21. stoletju! V resnici ni nič logično. Hollywood ni v 21. stoletju - ali pa je 21. stoletje v 19. stoletju. Za začetek, kaj je donelo in odmevalo zadnje mesece? Točno: Avatar, Avatar, Avatar. Pa spet Avatar, Avatar, Avatar. In znova spet Avatar, Avatar, Avatar. Zadnje mesece se je svet šibil pod nedoločno ogromnostjo Avatarja. Vsi so govorili le o Avatarju. Vsi so poročali le še o Avatarju. Vsi so glorificirali le še Avatarja. Ljudje so bili zasičeni z Avatarjem. Zdelo se je, kot da obstaja le še Avatar. Pobiral je nagrade, hvalnice in denar - in postal največji hit vseh časov. Še več, ljudje so bili z Avatarjem tako zasičeni, da so imeli občutek, da so ga videli, pa četudi ga niso. Problem je seveda v tem, da je Avatarja na koncu pokopalo prav to: zasičenost. Ljudje so se ga preprosto naveličali. Saj obstaja še kak drug film! Avatar je dobil dovolj! In ta resentiment se je potem zalezel tudi med člane Akademije, ki podeljujejo oskarje: Avatarja so vse bolj doživljali kot nekaj vsiljenega in precenjenega. Na lepem so imeli dovolj filma, ki ima vsega dovolj.
In na lepem so začeli navijati za Bombno misijo, tako da je bila iz dneva v dan vse bolj konkurenčna in vse bolj favorizirana. Javno mnenje se je začelo obračati. Rezultat: oskarja za najboljši film je dobila Bombna misija, oskarja za režijo pa režiserka Bombne misije, Kathryn Bigelow. Nekateri so pred podelitvijo špekulirali, da utegnejo oba glavna oskarja ločiti, da bo torej oskarja za najboljši film dobil Avatar, oskarja za režijo pa Kathryn Bigelow, toda zgrešili so poanto tega spreobrnjenega javnega mnenja: Avatar je moral povsem in totalno izgubiti. In zakaj je moral tako totalno izgubiti? Ne le zato, ker je tako silovito, tako totalno in tako totalitarno uspel, ampak zato, ker je bilo treba ustvariti vtis, da je bila odločitev za Bombno misijo in Kathryn Bigelow iskrena in čista, da torej ni šlo le za taktiziranje, zaroto, maščevanje ali darilo, navsezadnje, če bi si James Cameron in Kathryn Bigelow oskarja razdelila, bi lahko kdo rekel, da je Kathryn Bigelow oskarja dobila le zato, ker je ženska.
V resnici ni bilo v tem nič iskrenega ali pa čistega, še manj samoumevnega. Prvič, glede na to, kako daleč od oskarjev so bile vsa ta leta režiserke in kako selektivno jim je Hollywood namenjal prestižne, »oskarjevske« projekte, bi bilo povsem samoumevno, če tudi v 21. stoletju oskarja ne bi dobila nobena režiserka - tako zlahka, kot je Akademija s tem živela doslej, bi živela tudi odslej. Magari še 100 let. Hollywood je pač kot Vatikan: čas zanj ni pomemben, zato lahko krivice popravi tudi čez 200 let. Sploh pa, glede na to, kako malo re-žiserk je Hollywood spustil k »zlatemu« koritu, je bilo že statistično (skoraj) neverjetno, da bi lahko oskarja za režijo dobila ženska. In drugič, ironija je v tem, da Kathryn Bigelow oskarja verjetno sploh ne bi dobila, če Avatar ne bi tako nadnaravno uspel. Ali bolje rečeno: uspeh moškega - Jamesa Camerona - se je moral Akademiji tako »zagabiti«, da ji ni preostalo drugega, kot da je nagradila žensko. In prav v tem je perverznost te »iskrenosti«: člani Akademije so bili prisiljeni v to, da oskarja podelijo ženski. Ženski so oskarja podelili šele, ko so bili v to prisiljeni. Še bolj perverzno: zdelo se je, kot da so ženski končno priznali pravico do tega, da dobi oskarja za režijo. To, da lahko ženska dobi oskarja za režijo, ni nič samoumevnega: to je »pravica«, ki jo lahko ženskam dajo le moški. Kot darilo. Da se je podelitev oskarjev - vsaj po našem času - odvrtela prav na mednarodni dan žena, ne preseneča. Ste se kdaj vprašali, zakaj je bilo v Hollywoodu tako malo režiserk? Ne zato, ker bi bile preveč zasedene z domom, družino in otroki, pa tudi ne zato, ker bi bilo režiranje bolj moški šport ali ker bi se ženske za ta poklic »težko odločale«, ampak zato, ker je bilo nesprejemljivo, da bi moškim poveljevala ženska. Ne pozabite: snemanje filmov je kolektivno delo, v katero je vedno vključeno ogromno moških - in da bi tej množici moških poveljevala ženska? Da bi vse te moške režirala in menedžirala ženska? To ni bilo le nesprejemljivo, ampak: ne-pred-stav-lji-vo!
Toda to še ne izčrpa notranjega bogastva te »iskrenosti«, alias, »velike« in »prelomne« geste. Ne pozabite, da je podelitev oskarjev le TV-šov, ki je na trgu, TV-šov med TV-šovi, kar pomeni, da se bori za ratinge in da lahko preživi le, če so ratingi dovolj visoki. Visoke ratinge pa jamči le eno: dobra drama. Da ne rečem: visoka drama. Tako rekoč telenovela. Je kaj bolj dramatičnega in telenovelističnega od tega, da se v bitki za glavnega oskarja znajdeta nekdanja zakonca, James Cameron in Kathryn Bigelow, ki sta v času svoje sicer kratke zveze posnela svoje najboljše filme (Brezno in Terminator 2 vs. Near Dark in Peklenski val)? Ergo: poskrbeti moraš le, da se to res zgodi. In ko se to zgodi, moraš poskrbeti, da je vsem jasno, za kaj v resnici gre, in da te naracije nič ne moti. Da bi pa bilo to jasno tudi najslabše obveščenemu Marsovcu, ju v dvorani posedeš tako, da sedita drug za drugim. Ni dobrega TV-šova brez tabloidne zgoščenosti - in ker je ob Cameronu sedela njegova aktualna žena, ob Kathryn Bigelow pa njen aktualni partner, je publika dobila popolni vihar telenovelistične zaupnosti, pravi vrtiljak zadržanih emocij, diskretnih grimas, tihih hrepenenj in prikritih strasti. Ko so organizatorji prireditve izvedeli, da Sacha Baron Cohen - alias Borat, alias Brüno - v spregi z Benom Stillerjem pripravlja subverzivno, kontroverzno komično točko, ki naj bi vključevala Cohen-Cameronovega na''vijskega nezakonskega otroka in finale v slogu Jerryja Springerja, so Cohena takoj odpustili: ustrašili so se namreč, da bi užaljeni Cameron sredi skeča dvorano protestno zapustil. Vidite, Cameron je moral ostati v dvorani. Za vsako ceno. Magari za ceno represije in cenzure.
Razlog več, da so ostale dobitnike oskarjev prekinjali kar sredi zahvalnih govorov in jih po hitrem postopku odganjali z odra - bili so le statisti v Vojni zakoncev Rose. In razlog več, da na letošnji podelitvi oskarjev ni bilo nobene politike, nobenih političnih, protestnih, protivojnih izjav, pa četudi so se med prezenterji znašli Alec Baldwin, Tim Robbins, Barbra Streisand in Sean Penn, ki slovijo po svoji spolitiziranosti in angažiranosti - letos po eni strani ni šlo za »obračun« z vojno, ampak za »obračun« z Avatarjem, po drugi strani pa bi politika le motila razgled na stvar samo, na pravo vojno, hja, na malo tabloidno vojno spolov. Kar je seveda mogoče razumeti tudi v smislu, da so ameriški vojni teatri zdaj, ko jim poveljuje Barack Obama, bolj sprejemljivi, kot so bili tedaj, ko jim je poveljeval Bush, navsezadnje, Kathryn Bigelow je svojega oskarja - in to dvakrat, če prvič niste razumeli - posvetila vsem ameriškim vojakom, ki služijo v Afganistanu in Iraku, ne pa očetu, materi ali Bogu. Najbolj politične so bile ljubezenske izjave.
Zato so same ljubezenske izjave zvenele tako banalno in tako trapasto, kot popolni retro narcistični kič. Recimo: vsakič, ko so podelili igralske oskarje, so se na odru pojavili zvezdniki, ki so nastopili v istih filmih kot nominiranci in ki so potem začeli - vsak posebej, vsak svojemu zvezdniku - izpovedovati ljubezen. Nič ni bolj kičastega od zvezdnika, ki izpoveduje ljubezen drugemu zvezdniku. Ironija je le v tem, da so vse te ljubezenske izjave zvenele kot nekrologi, kot nagrobni govori - zvezdniki so lahko tako že za življenja slišali to, kar drugi slišijo šele, ko so mrtvi. Kar je kakopak ultimativni narcizem. Je lahko kaj bolj retro? Oja, to, da si ženski »prisiljen« priznati pravico do oskarja za režijo, pa to, da publiko v dvorani preleviš v starogrški zbor, katerega naloga je, da komentira odvijanje tabloidne drame (in da temu prikimava), in to, da prireditev nafilaš z glasbenimi točkami, v katerih lahko uživajo le tisti, ki se jim zdi umetnostno drsanje vznemirljiv šport. Plus: kot ste gotovo opazili, so letos ponosno poudarjali, da je Akademija izvršila prelomno potezo - namesto petih se je namreč za glavnega oskarja potegovalo deset filmov. Vau! 10 nominiranih filmov! Korak naprej! Dosežek! Akademija naj bi s tem afirmirala več filmov, še toliko bolj, ker bodo s tem opaženi tudi »mali« filmi, ki se sicer izgubijo. Zakaj bi priložnost dali le petim filmom, če pa jo lahko dajo desetim? Toda v tem ni bilo nič prelomnega. Specifično: tudi ta »prelomna« gesta je bila povsem retro, saj so to že počeli pred mnogimi leti, vse tja od leta 1931 pa do leta 1943 - za glavnega oskarja so nominirali po deset filmov. Včasih, recimo leta 1934 in leta 1935, so jih nominirali celo dvanajst. Nič, Hollywood vedno znova preseneti s svojo preteklostjo. Še več: Hollywood lahko preseneti le še s svojo preteklostjo. S tem je sedanji, sodobni Hollywood o sebi povedal več, kot je hotel.

Najbolj vroče filmsko ime

Bombna misija je mojstrovina, toda Kathryn Bigelow je oskarja dobila le zato, ker je njena zmaga pomenila in jamčila dobro TV-dramo. Pa ne le v smislu telenovelističnega »obračuna« nekdanjih zakoncev, ampak tudi v smislu, da se je to zgodilo prvič - da je torej oskarja za režijo prvič dobila ženska. Tisti »prvič« se vedno zelo prodaja. Glejte, morda bo ženska prvič dobila oskarja za režijo! Glejte, obeta se največje možno presenečenje! Glejte, čaka vas pravi šok! Glejte, kajti obeta se revolucija! In Hollywood je tako konservativna institucija, da se vedno kaj zgodi »prvič«, ali bolje rečeno - da se »prvič« vedno zgodi kaj, kar bi se moralo že zdavnaj zgoditi. Toda za tisto, kar bi se moralo že zdavnaj zgoditi, ni bil nikoli pravi čas. Recimo, Jeff Bridges bi moral oskarja dobiti že zdavnaj - za vloge v filmih, v katerih je igral. Letos ga je končno dobil - »prvič«, in sicer za vlogo v filmu, v katerem pretežno poje. In dobil ga je prav zato, ker je njegov »prvič« jamčil dobro TV-dramo.
Z oskarjem, ki ga je dobil Bridges, si je Hollywood čestital za svojo »poštenost« in »pravičnost« - z oskarjem, ki ga je dobila Kathryn Bigelow, pa si je čestital za svoje junaštvo in svoj pogum. Saj veste: to, da ženski podeliš oskarja za režijo, je junaško dejanje. Pogumno dejanje. To ima težo disidentskega nasprotovanja iraški vojni. A po drugi strani: to, da bi lahko ženska dobila oskarja za režijo, je bilo »šokantno«. Senzacija vseh senzacij. Šok vedno jamči dobro TV-dramo. In tudi to, da je bila Kathryn Bigelow prikazana kot outsiderka, kot underdog, je jamčilo dobro TV-dramo. Ženska je vedno underdog, le da je bila tokrat v vlogi »malega, neodvisnega človeka«, ki se bori proti vsemogočnemu Sistemu, proti Korporaciji, proti Instituciji - proti Avatarju, ki je tako mastno in tako bogato uspel, da je skoraj rešil in odrešil kapitalizem. Cameron je posnel prevelik hit, da bi bil simpatičen. Ali bolje rečeno: posnel je tako velik hit, da je postal antipatičen celo samemu Hollywoodu. Avatar ni bil dojet kot afirmacija Hollywooda, ampak kot ponižanje Hollywooda, saj je povsem zasenčil in ponižal vse tiste h''woodske robote, ki se na vse pretege trudijo, da bi posneli hite, ki so lahko zdaj uteho našli le v poetični pravici - v tem, da je film, ki je prislužil rekordno malo (Bombna misija ima med vsemi oskarjevci do sedaj najnižji blagajniški izkupiček!), zasenčil film, ki je prislužil rekordno veliko.
Iskreno rečeno, bolje bi bilo, če bi se zadrževali in raje molčali - in če vsega tega ne bi ravno obešali na največji zvon, kajti ljudje po vsem svetu, ki v Hollywoodu vidijo nekaj »liberalnega«, so bili prepričani, da je ženska oskarja za režijo že davno dobila, vsaj hkrati z volilno pravico. In če že ne tedaj, potem pa vsaj pozneje, recimo v času »seksualne revolucije«. Jasno, pri tem so vsi skupaj pozabili ali spregledali, da so seksualno revolucijo v Hollywoodu dobili moški. Ženska je bila za režijo prvič nominirana leta 1976: ne Američanka, ampak popolna tujka, Italijanka, Lina Wertmüller, in sicer za italijanski, »tujejezični« film Pasqualino lepotec. Z njo so bili nominirani še John G. Avildsen (Rocky), Ingmar Bergman (Obraz v obraz), Sidney Lumet (TV-mreža) in Alan J. Pakula (Vsi predsednikovi možje). Ameriški mediji so jo takoj razglasili za »najbolj vroče filmsko ime« in »najpomembnejše filmsko ime po Bergmanu«, njen film pa za »mejnik«, tako da so se h''woodski studii Warner, Columbia in United Artists potem zanjo dobesedno stepli. Licitacijo je dobil Warner, Lina Wertmüller, vedno nora na dolge naslove, pa je sporočila, da bo njen prvi film, ki ga bo financiral Warner, naslovljen: La fine del mondo nel nostro solito letto in una notte piena di pioggia. Ali po naše: Konec sveta v najini samotni postelji na deževno noč. In nenadoma ni bila več najbolj vroče filmsko ime.
Marsikaj se je tisto leto zgodilo prvič. Recimo: prvič je igralec oskarja dobil posthumno (Peter Finch), prvič je oskarja za glasbo dobila grozljivka (Prerokba), prvič je bila za režijo nominirana ženska, kar pa je bilo za prvič očitno dovolj. To je bilo pač leto, ko je zmagal Rocky, film o malem človeku, čigar možnosti so bile »milijon proti ena«, ko se je Barbra Streisand na prireditev pripeljala v dveh limuzinah (v eni je bila njena dvojnica, ki naj bi zmedla in speljala fane), ko je oskarja za režijo dobil John G. Avildsen, ki je to, da je nominiran za oskarja, izvedel ravno v trenutku, ko ga je producent Robert Stigwood odpustil kot režiserja Vročice sobotne noči, ko Pasqualino lepotec potem ni dobil niti oskarja za tujejezični film in ko je Richard Pryor, eden izmed štirih gostiteljev podelitve oskarjev, dahnil: »Tu sem zato, da vam pojasnim, zakaj črnci ne bodo nikoli za nič nominirani. Ta šov gleda 75 milijonov ljudi - med njimi ni niti enega črnca. Saj niti ne vemo, kako se glasuje. Za oskarje glasuje 3349 oseb, toda med njimi sta le dva črnca - Sidney Poitier in Harry Belafonte.« Rekli boste: Pryor je komično pretiraval! Mislite? Tista podelitev je imela najnižje ratinge do tedaj.

Čudežnost ameriškega sna

Hollywood se je domov vrnil čiste vesti. Ker je oskarja za režijo prvič podelil ženski, je imel občutek, da je zmagal - in da je končno pokazal vsem tistim jebenim seksistom, šovinistom, desničarjem. V resnici je pokazal le sebi. Paradoks je bil še hujši, če pomislite, da se je Hollywood pretvarjal, da stoji pred zgodovinsko odločitvijo, torej pred tem, da oskarja za režijo prvič podeli ženski, v resnici pa je s tem le prikril pravo sliko in precej večjo in precej bolj kompleksno dramo - Hollywood namreč ni imel le zgodovinske priložnosti, da oskarja za režijo prvič podeli ženski, ampak je imel tudi zgodovinsko priložnost, da oskarja za režijo prvič podeli črncu, Leeju Danielsu, režiserju filma Precious, wertmüllerjevsko podnaslovljenega Based on the Novel Push by Sapphire. Ne, noben črnski režiser še ni dobil oskarja. Niti Spike Lee.
Hollywood, znan po tem, da zgodovino zelo poenostavlja, jo je poenostavil tudi tokrat: letošnjo podelitev oskarjev je narativno, ideološko in marketinško sformatiral kot vojno spolov in kot odločanje o tem, ali bo oskarja za režijo prvič dobila ženska ali ne. Če bi jo sformatiral drugače, recimo kot odločanje o tem, ali bo oskarja za režijo prvič dobila ženska ali pa ga bo prvič dobil črnec, bi bila drama morda boljša, izid pa drugačen, še toliko bolj, ker so s tem ekipo filma Precious ponižali na nivo tega, ki je tam zato, da ga pokroviteljsko trepljajo po rami in da se hvaležno odziva na čudežnost ameriškega sna, kar se je po drugi strani zelo lepo ujelo s sporočilom filma The Blind Side, v katerem belka - oskarjevska Sandra Bullock - odreši črnca in ga prelevi v nogometnega zvezdnika. In v tem je problem: Hollywood še vedno misli, da mora ekranizirati zgodbo vsakega belca, ki je kdaj pomagal kakemu črncu.
Nič, Hollywood bo oskarja za režijo črncu prvič podelil kdaj drugič. Ali pa bo celo posnel film o črncu, ki mu v kaki tuji rasistični državi, recimo v apartheidski Južni Afriki, nočejo podeliti državnega priznanja ali česa takega. Hollywood slovi po tem, da krivice, recimo rasno in spolno diskriminacijo, vedno najde nekje drugje, recimo v Iranu ali pa v 19. stoletju. Tudi brezposelnost najde le v 19. stoletju ali pa v tridesetih, v času, ko je Ameriko in svet ubijala huda gospodarska kriza in ko je Hollywood v bitko za najboljši film pošiljal po 10 filmov. Danes Hollywood brezposelnosti in krize ne opazi. Namesto filmov o delavcih, ki so bili odpuščeni, posname film o človeku, ki delavce odpušča (V zraku). In če že ravno kdo izgleda kot odpuščeni delavec, če že ravno kdo hodi kot odpuščeni delavec in če že ravno kdo živi kot odpuščeni delavec, potem je to nekdanji country zvezdnik, recimo Jeff Bridges v filmu Crazy Heart.