Mož, ki je premagal Amazonko

za +

Zadnji superjunak.

»Ime mi je Martin Strel in naredil bom to, česar ni naredil še nihče - preplaval bom Amazonko.« Drugi v Amazonko skočijo in umrejo - Strel v njej odigra samega sebe, svojo življenjsko vlogo. Instrumental Duelling Banjos, ki ga slišimo na začetku in ki je nekoč krasil Odrešitev, ne najavi le igranja z življenjem, ampak igranje z možgani. Amazonka je Strelov purgatorij - s tisto belo masko izgleda kot zapatistični revolucionar, ki skuša džunglo rešiti pred imperialističnim napalmom. Mož, ki je premagal Amazonko, dokumentarec o Strelovem osvajanju Amazonke, je bil hit prestižnega festivala Sundance, razprodan je bil v pol ure, ovacije so bile dolge, Strelov agent je jokal, nagrado občinstva so zgrešili za dva glasova, poklical je Werner Herzog, ki je take »norce« videl le v svojih filmih, Robert Redford pa je začudeno vprašal: »Who's this fucking swimmer?« To, da je Strel preplaval vse tiste reke, je bilo premalo - tudi to, da je preplaval največje reke na svetu, recimo Mississippi in Jangce, je bilo premalo. Celo to, da je to storil edini, je bilo premalo. Morali so posneti film o njem, da bi ga svet opazil in glorificiral - oh, in da bi ga zapopadel kot naslednika Charlesa Bronsona, pri katerem ste imeli prav tako občutek, da se je angleščine naučil v avtu. Brez filma ga ne bi bilo. Toda Amazonko je preplaval ravno v pravem času: v času, ko se je dokumentarec prelevil v najbolj propulzivni filmski žanr in ko so dokumentarci začeli iskati prav take ekstremiste in ekscentrike, kot je Strel. Tipi a la Strel so zvezdniški material sodobnih dokumentarcev. Ker je bil Strel povsem očiten, se lahko vprašate le: kako to, da dokumentarca o njem ni posnel kak slovenski režiser? Kaj to pomeni? Da je v Sloveniji težje uspeti kot v Ameriki ali pa je Strelova zgodba preprosto preveč »tuja«, preveč ameriška? Samo pomislite: Strelova zgodba je zgodba o uspehu, zgodba o človeku, ki premaga naravo, zgodba o človeku, ki vztraja, pa četudi je vse proti njemu, zgodba o človeku, ki je večji od življenja, zgodba o potovanju v srce teme. Zato ne preseneča, da se predstavi kot nekdanji poklicni hazarder, ki zdaj hazardira s svojim življenjem, kot tipični Slovenec, ki med vožnjo pije in telefonari, kot nacionalni heroj, ki mu policija gleda skozi prste, kot kralj multitaskinga, kot človek z demoni, kot žrtev komunistične depresije, kot mali, deprivilegirani človek, ki je hotel postati nekdo, kot edini dosmrtni član ljubljanskega Atlantisa, kot prijatelj zmagovalcev in lepotic, kot promotor ameriških verig s hitro prehrano, kot mistik, ki je blizu Bogovom kraškega podzemlja. In film, čigar narator je Strelov sin Borut (con gusto!), naredi vse, da bi dokazal, da je Strel »zadnji superjunak na svetu«, kandidat za h'woodski Walk of Fame, navsezadnje, na koncu te ekspedicijske avanture se mu »zmeša« - tako kot vsem junakom, ki so krenili v »srce teme«, bodisi Aguirreju, polkovniku Kurtzu ali pa fantom iz Odrešitve. Take h'woodske mitizacije ni bil deležen še noben Slovenec, zato je vprašanje le: ali bo lahko Strel še lahko plaval, če o njem ne bodo snemali filma?
(Kinodvor)