Vsi so v redu

zadržan +

Neuspeh je največji uspeh.

Če poznate Dylanov štikel Love Minus Zero/No Limit, potem se gotovo spomnite tehle treh verzov: »My love she speaks softly,/ she knows there's no success like failure/ and that failure's no success at all.« Dylan je tu lepo ujel disonanco ameriškega sna: neuspeh je največji uspeh, toda neuspeh sploh ni uspeh. In Vsi so v redu - sicer h'woodski rimejk italijanskega filma Stanno tutti bene (1990), ki je izgledal kot rimejk h'woodskega filma Harry in Tonto (1974) - je ravno dovolj ironičen naslov za film, ki lovi disonantnost ameriškega sna, ali bolje rečeno - za film, ki skuša disonantnost ameriškega sna sentimentalizirati. Robert De Niro je Frank Goode, upokojeni vdovec, tipični ameriški sanjač, ki je celo življenje asketsko garal in ki je svoje otroke zelo gnal, da bi na koncu ostal sam - proletarec z idilično primestno hiško, ki izgleda kot muzej ameriškega sna: v njej ni nobenega življenja. Njegovi otroci so razstreseni po Ameriki, daleč od doma, in vsi so uspeli: Amy (Kate Beckinsale) je kraljica čikaškega oglaševanja, Rosie (Drew Barrymore) je kraljica Las Vegasa, Robert (Sam Rockwell) je kralj denverske filharmonije, David pa je newyorški slikar non plus ultra. Frank pričakuje, da se bodo za Božič vrnili domov, toda potem mu drug za drugim javijo, da jih ne bo - vsi so preveč zasedeni s svojimi karierami, s svojim uspehom. Jasno, če bi res tako uspeli, potem se ne bi skrivali. Ljudje, ki imajo občutek, da niso uspeli, običajno ne pridejo niti na obletnice mature. Frank ve, da je ameriški sen neuspeh, zato krene na pot, ki ga vodi od enega otroka do drugega, tako da se prelevi v Gospoda Schmidta, ki skuša krizni, depresivni, recesijski Ameriki - svojim razpršenim otrokom - dopovedati, da je neuspeh največji uspeh, da je kriza priložnost in da so starši tako disonantni kot ameriški sen.