Hanif Kureishi: Nekaj ti moram povedati

+ + + +

Psihiater pod kavčem

Vemo, vsako pismo slej ko prej prispe do naslovnika. Malo kasneje, če je nenapisano, skrito, še kasneje, če dela v ekspeditu terapevt. Kureishi, sicer eden opaznejših britanskih piscev, se tokrat loteva zgodbe socialno uspešnega ločenega srednjeletnika pakistansko-angleškega rodu, kot je tudi sam, ki postane terapevt po uspešni lastni terapiji in je avtoriteta za mentalno zdravje, piše knjige o bolezenskih zgodovinah in sploh. Hkrati se nam zdi, da na lastni koži preizkusi vse, o čemer bi se mu lahko spovedovali pacienti. Pred njim ne ubeži noben psihedeličen pripomoček, meša šit in spide in poplakuje, tuja mu ni nobena spolna praksa, tudi dileme partnerskih odnosov kot ločenec, ki niha - no, razklanost tudi meseno udejanja - med bivšo ženo, davno ljubeznijo v stilu »bila je njegova prva, on pa njen ne« in punco, ki svoj profesionalizem tako globoko ločuje od zasebnega, da jo pozna le po vzdevku, ter striptizeto za povrh. On in njegov socialni krog oziroma mnogokotnik pozna na izust in sploh vse odprtine in izbokline, incest in orgije, včasih napol za hec malo zaide v sm, se ne spomni vseh udeležencev na žuru, ki se konča z navzkrižnim sopenjem v temi, to je posodobljen schnitzlerjevski vrtiljak želje. Pripovedovalec že takoj pove, da ga nekaj muči, pravzaprav celo kaj, zato tak naslov, izpovedovalen, vendar se proti koncu izkaže, da vse skupaj ni tako drastično ali grozno, čeprav tesnoba in dezorientiranost ostaneta čisto do konca romana.

Kot splošno stanje megapolisa in Babilona obenem: Kureishi nas popelje v svet treh generacij, ki na videz kohabitirajo, starševske, pretežno uglednih priseljencev in izobražencev z Vzhoda, seže nazaj, v sedemdeseta, v čase stavk in študentskega upora, nakaže vzpon mulotov iz visoke družbe, obsojenih na luksuz in uspeh, ki so od tovarn in intelektualnih poslov prešli v industrijo zabave, vse pred ozadjem terorizma in sumničavosti, če ne odkritega sovraštva do islama. Vendar do splošne demokratizacije okusa in bebave teve ni preveč kritičen, saj zato psihiatru umanjkata kompas in semafor. Družba užitka in med seboj mimobežnih niš, kadar gre za ljudi, ki imajo denar in jajca, da zadovoljijo svoje potrebe in izživijo želje, je dezorientirana in kaotična, niti ne več ekscesna, saj ni več zadnje meje, zato ne prekoračenja. To je angleški, torej zadržan odgovor na ellisovske japije, ki so se odlepili od realnosti, in že zato tudi bistveno bolj zabaven. Morda so še bolj kot spolne igrice duhoviti naštevanje paradoksov psihoanalize in skoraj epigramatske ugotovitve o njeni (ne)učinkovitosti, ob temeljnem vprašanju, zakaj se ljudje poročajo in raje kar takoj ne prepišejo hiše in sploh vsega čedni neznanki, s čimer bi si marsikaj prihranili. Predvsem v čustvenem smislu.