Bernhard Schlink: Konec tedna

+ + + +

Testenine bivših bojevnikov

Schlink, avtor odmevnega Bralca, je skoraj blagovna znamka. Prej je pisal kriminalke, zato smisel za zadrževanje, za zapeljevanje publike, ob tem je profesor prava, zato ga pisateljsko zanima predvsem etika. Bralec, zgodba o nepismeni čuvajki v kacetu in njenem ljubimcu, nas postavlja pred vprašanje, ali je ona zaradi podizobraženosti upravičena do neustreznega reagiranja, ali lahko zapeljan in zavedên posameznik prezre trpljenje drugih, Vrnitev domov je zgodba o adaptaciji bivših nacijev, ki z nekaj drobnimi premiki mišljenja pritrjujejo zavojevanju in iztrebljanju, ko si potem oprostijo, pa zlahka zafunkcionirajo v odprti in demokratični družbi.

Konec tedna gre korak naprej, proti zdaj.

Ravno levičarska generacija 68 je denacificirala družbo in pri tem očetovski ni prizanašala, najbolj neizprosni del je šel v ilegalo, izvajal atentate na nosilce kapitalizma, pisal proglase in metal molotovke. Z dilemo, kaj je danes s takratnim levim radikalizmom, se ukvarja že Uwe Timm v romanu Rdeče, Schlink zadevo še zaostri. Bivšega terorista, ki je bil blizu strelski družini Baader-Meinhof, po dveh desetletjih pomilostijo in spustijo na svobodo in s tem postane muholovec za različne interese in interpretacije, hkrati je relikt, ostalina. Njegov besednjak in prepričanje se v tem času nista spremenila, le sam se je iz asocialnega, vendar markantnega poba previhal v rahlo trebušastega in neatraktivnega srednjeletnika. Ostalo je zdivjalo z vrtoglavo naglico, kar se vidi na srečanju s sestro, njeno ostijevsko ljubico in prijatelji na podeželju, obkroženi so z mediji, saj je končanje vojne med državo in pravico imenitna tema za rumenjake, uleti predstavnik radikalne levice, ki v njem ugleda maskoto za politične cilje. Trčita dva svetova, eden z bojevitim besednjakom in drugi pišmevritičen, glede na prej apatičen, nemška družba se je z blaginjo navzven povsem poslovila od želje po mehčanju morebitnih krivic pri distribuciji produktov dela, vse rešuje znotraj drobnih razlik med različnimi političnimi strujami. Klikami, bi rekel bivši terorist, pa še kdo. Na vprašanja, kje so zamrli klici po realizmu, ki so zahtevali nemogoče, kakšno testo so postali bivši bojevniki, kako je prerjavelo jeklo, ki se je kalilo v šestdesetih, Schlink odgovarja skozi široko razprostrto in reprezentativno paleto likov. Pri tem se seveda sprašuje, kako je lahko del generacije upravičeval umore, atentate, rope, ali je bila res vojna in med kom ter kje so meje sprejemljivega; tipično in prav je, da enako, kot je generacija 68 ostro obsodila starševsko zaradi vsaj kolaboracije z nacizmom, današnja mularija izstavi račune svojim levičarskim očetom. Schlink ne prizanaša nikomur in se ne opredeljuje, uspe mu ogniti se moralizmu, izkaže kompozicijsko veščino, tako da je Konec tedna etično zaostren in zelo berljiv roman.