Zelena cona

V vročici noči.

Če hočete videti, kako bi izgledal Jason Bourne na misji v Iraku, potem si poglejte frenetično Zeleno cono, v kateri mu je ime Roy Miller. Jasno, še vedno ga igra Matt Damon, ki pa je po drugi strani še vedno videti amnezično: Miller namreč vodi eno izmed vojaških ekip, ki po Iraku - leta 2003, takoj po padcu Sadamovega režima - iščejo orožje za množično uničevanje. In ko drvi z ene lokacije na drugo, veste, da ne bo ničesar našel, tako da - gledano z distance - izgleda kot patriot, ki je pozabil, da Irak ni imel orožja za množično uničevanje, toda trik ni v cilju, v najdbi orožja za množično uničevanje, ampak v poti do cilja, ki ne obstaja, kar pomeni, da Paul Greengrass, eden izmed kraljev sodobnega akcijskega filma, ta cilj - iraško orožje za množično uničevanje - prelevi v pretvezo za dobro, ultrakinetično, epileptično, cineveritejsko pot, na kateri se Miller, ki mu stvar zasmrdi, preriva s konkurenčnimi iskalci »svetega Grala«, reporterko Wall Street Journala, ki verjame iraškim emigrantom, razširjevalcem mita o iraškem orožju za množično uničevanje, arogantnim ameriškim upraviteljem Bagdada (Greg Kinnear), disidentskim agentom CIE (Brendan Gleeson), Sadamovi lojalisti, ki čakajo na ponovni vpoklic (Igal Naor), in iraškim samaritanom (Khalid Abdalla), ki si želi, da bi ameriški nation-building uspel. In kaotični Bagdad je le resnica demokracije: demokracija je kaos. Greengrass ima rad velike resnične zgodbe (Krvava nedelja, United 93, Zelena cona), pri katerih je »katastrofalni« konec vnaprej znan, toda težko boste našli režiserja, ki bi znal pot do katastrofe tlakovati s tako lucidnim orientacijskim šprintom skozi urbani shock & awe mrak. In obratno, pot do katastrofe ne more preprečiti same katastrofe, kajti pot do katastrofe je del katastrofe - pot do katastrofe je vidna le skozi oči katastrofe. Katastrofe vedno mislijo na film. In Greengrass zna iz njih potegniti film.