Neprijetne resnice

Ker se v Sloveniji zadnje čase vse začenja s polko, se je tudi 12. festival dokumentarnega filma začel s polko - s Polka filmom, ki ga je Dušan Moravec posnel med ameriškimi Slovenci. Ne bo ostalo pri tem. Ob ekranizaciji Doktrine šoka, ki jo je napisala Naomi Klein, vas čaka še množica dokumentarcev o agoniji Bosne, srbskem črnem humorju, nočnih pogovorih z Mojco Blažej Cirej, pariškem baletu, kitajskih migrantih, ruskih prestopnikih, ameriškem posiljevanju Filipinov, družinskih vidikih izraelsko-arabske drame, odmirajoči kmečki idili (na Tajskem, v Montani, Romuniji ipd.), črnskih pevcih, ki so leta 1974 ozaljšali zairski »Rumble in the Jungle« (Muhammad Ali vs. George Foreman), Ukrajinki, ki je življenje posvetila prevajanju ruskih klasičnih špehov, in naftnih družbah, ki uničujejo tretji svet, toda če bi me vprašali, katere dokumentarce je treba nujno videti, potem bi rekel, da tehle pet.

Food Inc. (Robert Kenner)

Ljudje morajo biti zelo obupani, da se odločijo za gladovni štrajk. In tu je izziv. Prijateljem recite, da jih vabite na filmski vikend, da bo ta filmski vikend tematski in da boste gledali le dokumentarce o hrani - zelo velika verjetnost je, da boste v ponedeljek vsi na gladovnem štrajku. Hrano boste zavračali. In to v vseh smislih, tudi v tistem najbolj skrajnem: če vam bo kdo hrano le omenil, boste začeli avtomatično bruhati. V šokantnem, ekspozejskem, aktivističnem dokumentarcu Food Inc. slišimo: »Industrija noče, da bi vedeli, kaj jemo - če bi vedeli, ne bi več hoteli jesti.« V povprečnem ameriškem supermarketu je 47.000 različnih produktov, kar pomeni, da imajo ljudje veliko izbiro, toda v resnici izbire sploh nimajo - izbirajo lahko le med produkti, za katere ne vedo, kako so nastali. Recimo: prehrambene izdelke še vedno oglašujejo z idiličnimi slikami kmetov, ruralnega življenjskega sloga in agrarne Amerike, pa četudi vso hrano proizvajajo tekoči trakovi multinacionalnih korporacij, ki delajo vse, da ljudje - potrošniki - ne bi nikoli izvedeli, kako proizvajajo hrano. Vse to je »poslovna skrivnost«. Še več, v nekaterih ameriških zveznih državah so z zakonom prepovedali snemanje prehrambenih obratov, ponekod je kaznivo kritiziranje prehrambene industrije. Ni čudno: v supermarketih ni več letnih časov - paradižnik celo leto izgleda kot pojem paradižnika. Piščance so redizajnirali, tako da hitreje rastejo in da se bolj zredijo - in ker se tako hitro tako nenormalno zredijo, sploh ne morejo hoditi. Njihove kosti ne vzdržijo tiste umetne teže. Pitajo jih s koruzo, s katero pa itak pitajo vse, tudi živino - ker je v Ameriki ekscesno subvencionirana koruza cenejša od trave. In ker jih pitajo s koruzo, hitreje rastejo, tako da so vse te živali prej godne za zakol. Toda zaradi koruze se hitreje ne redi le govedo, ampak tudi najbolj smrtonosne seve bakterije E. coli, ki se potem prek črevesja in iztrebkov seli v slastne, sočne burgerje. A pozor: v burgerju, ki ga jeste, je lahko meso iz 400 različnih govedi, kot pravijo eksperti. In ta industrijski način pridelovanja hrane se je začel prav s fast-foodom, ki ni spremenil le načina, kako hrano jemo, ampak tudi način, kako hrano proizvajamo. Ergo: tudi če ne jeste v fast-food restravracijah, še vedno jeste hrano, ki jo je proizvedel prav ta fast-food sistem. Vsa ta živina itak ni godna le za zakol, ampak za pokol: v Tar Heelu (Severna Karolina), največji klavnici na svetu, dnevno pokoljejo 32.000 pujsov, tako da je težko reči, kdo je pri tem bolj zlorabljen - pujsi, ki jih koljejo, ljudje, ki to meso potem jedo, ali delavci, ki te pujse koljejo? Da klavnica stoji v hudo depresivnem delu Amerike, kjer socialno ogroženim ljudem ne preostane drugega, kot da delajo v klavnici, ni naključje, kakor tudi ni naključje, da 80% ameriškega trga kontrolirajo štiri mesno-predelovalne korporacije (Smithfield, Tyson, Perdue, Monsanto), ki te tožijo, če jih le omeniš, in ki so tako dobro povezane s politiko, da si zakonodajo pišejo kar same. Stroški poceni hrane so orjaški. In pogubni.

Disko in atomska vojna (Jaak Kilmi)

Je mogoče vojno dobiti s filmom? Vzemite zemljevid. Zdaj pa poglejte, kje leži Estonija: točno, nasproti Finske. Zelo blizu. Vmes je le relativno ozek morski pas. Od Helsinkov do Talina, glavnega mesta Estonije, ki je bila prej del Sovjetske zveze, je le 90 km. In tale lucidni estonski dokumentarec zelo pikantno pokaže propagandno vojno, ki je - vse tja od sredine petdesetih let do razpada Sovjetske zveze - švigala v obe smeri: finski TV kanal je ciljal severno Estonijo, sovjetski TV kanal, baziran v severni Estoniji, pa je ciljal Finsko. Finski kanal je - s pomočjo CIE - sovjetske državljane kužil z »nasiljem, seksom in nemoralnostjo«, kot so trdile sovjetske oblasti, recimo z dolgonogimi manekenkami, vesterni in TV serijo Dallas, pa tudi z Ninočko, protikomunistično komedijo, ki jo je Hollywood posnel že davnega leta 1939, medtem ko je sovjetski kanal na Finsko pošiljal povsem sfabricirano sliko idiličnega, srečnega, veselega, poskočnega, bajnega sovjetskega življenja - v finščini, se razume. Ko so sovjetski tanki leta 1968 zadušili »praško pomlad«, je sovjetski kanal vrtel posnetke Čehoslovakov, ki se navdušeno objemajo s Sovjeti, finski kanal pa je v Estonijo pošiljal pravo sliko - tanke in brutalni obračun s Prago. Sovjetske oblasti so delale vse, da bi to propagandno vojno dobile: recimo, Ninočko so sinhronizirale tako, da je zvenela prosovjetsko (»Mmm, ta šampanjec je odličen« postane »Fuj, ta šampanjec je zanič«). TV signal so na vse mogoče načine motile - nič hudega, Estonci so odgovorili s konverterji, ki so motnje odpravili. S streh so odstranjevale antene, ki so bile obrnjene proti Finski - nič hudega, Estonci so odgovorili s sobnimi antenami. Dolžina partijskih sej v Estoniji je bila odvisna od tega, ali so na tistem področju lovili signal finske TV: če so ga lovili, potem so bile seje vedno zelo kratke, ker se je vsem mudilo domov gledat finsko TV. Prek tega finskega kanala, utelešenja »mehke sile«, s katero je skušal Zahod zlomiti Sovjetsko zvezo in spreobrniti njeno mladino, sta v Estonijo prišla tudi disko in punk, ki sta obnorela estonsko mladino, prava selitev narodov pa se je zgodila leta 1987 - ko se je namreč razvedelo, da bo finski kanal zavrtel sloviti erotični film Emmanuelle, se je v severno Estonijo preselila kompletna Sovjetska zveza. Talinske ulice so bile tisti večer prazne, če niti ne omenjam, da je bilo devet mesecev kasneje Estoncev bistveno več kot prej. Filmov ni mogla ustaviti niti Rdeča armada. In kar je najlepše: ta hladnovojni triler ima twist, ki se zasenči twist Scorsesejevega Zloveščega otoka, zato ga ne bom razkril. Ironično, tudi Slovenija je bila v času hladne vojne neke vrste Estonija, toda za slovenske filmarje je to očitno preveč kompleksno.

Hitchcock in hladna vojna (Johan Grimonprez)

Kaj vznemiri tiste famozne ptiče v Hitchcockovih Ptičih? Kaj jih na lepem prelevi v agresivne, morilske, kanibalske pošasti? Freud! Ojdip! Tako so vas učili do sedaj. Toda tale fini, eksperimentalni, konceptualni, kolažni, satirični dokumentarec, v katerem se gnetejo ekscentrični napovedniki za Hitchcockove filme in TV serije, Hitchcockov impersonator Ron Burrage, reklame za kavo, macguffinska kultura strahu ter arhivski posnetki letala, ki je leta 1945 treščilo v Empire State Building, hladne vojne, »rdeče grožnje«, kubanske krize, afere JFK in antologijske debate med Richardom Nixonom in Nikito Hruščovom, ima o tem ločeno mnenje: ptiče, ki armagedonsko napadejo Bodega Bay, je obnorela hladna vojna. Ali natančneje: hladna vojna, ki se je po izstrelitvi Sputnika preselila v vesolje. Ptiči so popolna ekranizacija fraze »chickens are coming home to roost«, ki jo je še bolj plastično ovekovečil 11. september.

Superjunaki (Janek Romero)

Ko gledate vse tiste superjunake, ki v filmih in stripih svet rešujejo pred mračnimi, pohlepnimi silami, se vprašate: hej, zakaj ti superjunaki ne poberejo denarja bogatim in ga razdelijo revnim? Saj veste - zakaj ob vsej svoji moči in premoči samega družbenega bogastva ne redistribuirajo? Ne boste verjeli, toda natanko to počnejo aktivisti v Nemčiji - maskirani v stripovske superjunake ropajo razkošne supermarkete, plen pa potem delijo med ljudi. Včasih se pridružijo antiglobalističnim protestnikom, kjer ob vzklikih »Vsem vse brezplačno« delijo superjunaške kostume, včasih pa jih dobijo, toda na sodišču se potem zagovarjajo v superjunaških kostumih. Kapitalizem ob tem verjetno uživa, ker ima občutek, da ga ne morejo zlomiti niti superjunaki, zato je morda čas, da se vsi potrošniki maskirajo v superjunake in da nakupovanje postane ultimativni ples smrti - ples v maskah.

Ubijte nogometnega sodnika (Yves Hinant)

Ker se bliža svetovno nogometno prvenstvo, tudi dokumentarci nogomet jemljejo vse bolj resno. Razlika je le v tem, da tokrat v fokusu niso nogometni bogovi a la Zidane in Maradona, ampak otroci manjšega boga - nogometni sodniki. V dokumentarcu o Zinedinu Zidanu ste videli to, kar so posnele kamere, ki so med tekmo snemale le Zidana - v temle dokumentarcu pa vidite to, kar so posnele kamere, ki so na evropskem nogometnem prvenstvu snemale le sodnike. In res bizarno je, ko od nogometne tekme pred nami ostane le sodnik - ko torej kamere od spektakla, v katerem uživajo vsi, tako nogometaši kot gledalci, abstrahirajo edinega, ki v tem ne uživa. Edinega, ki ga vsi sovražijo. Edinega, ki na tistem igrišču - v tistem teatru - ne velja za genija. Sodniki so tu videti kot kombinacije kastratov, budističnih kung-fu menihov in malih ljudi, ki jih lahko vedno pošlješ v kurac. Toda prav sodniki so dokaz, da zgodovine ne delajo geniji - prav sodniki so tisti, ki s svojimi odločitvami delajo zgodovino, tisti, ki krojijo usodo nacij, tisti, ki odločajo o vojnah. Ironija je le v tem, da zgodovino pogosto delajo z napačnimi odločitvami.