25. 3. 2010 | Mladina 12 | Kolumna
Primitivno ali civilizirano
Žalostno in zlovešče je, da je Gaspari za izdelavo ekonomske strategije izbral ekipo takih nazorov
© Tomaž Lavrič
Prejšnji teden sta se posredno soočili strategija in vizija. Strategijo je izdelala skupina ekonomistov, vizijo pisana druščina avtorjev. Obe naj bi bili priprava na novo slovensko razvojno strategijo. Gre za diametralno nasprotna, konkurenčna papirja o tem, kakšna naj bi bila Slovenija.
Poimenujmo vizijo zelen, strategijo pa črn papir.
Zeleni pravi, da kriza ni le ekonomska, ampak še bolj socialna, vrednotna in okoljska. Sodobni kapitalizem označujejo nadrejenost ekonomije, doktrina rasti na račun izkoriščanja javnega dobra, razkrajanje socialnega tkiva in ranjenost okolja. »Ugrabljena« država služi predvsem kapitalu in manjšinam. Neoliberalizem vodi v trajno krizo. Zelena vizija govori o potrebi po skupnih dobrinah, družbeni pravičnosti, odgovornosti, soupravljanju, trajnostnem razvoju. Svet, tudi Slovenija, potrebuje novo razvojno paradigmo. Vizija resno dvomi o kapitalizmu, vendar ga izrecno ne zavrača. Kategorično pa zavrača neoliberalizem.
Črna strategija je v bistvu zagovor statusa quo. Velikih dilem kapitalizma (fetiša rasti itd.) ne omenja. Sistem je po njenem trdoživ in vitalen, potrebni so le manjši popravki. S svetovno krizo opravi na lahko: krize so normalen cikličen pojav.
Slovenski razvoj, pravi peterica avtorjev, blokira »koordinirani sistem«, zakoreninjen v socializmu in tradicionalnem »slovenskem preživetvenem modelu« (trg dela, socialni prenosi, siva ekonomija, družinska socialna omrežja). Na kratko gradualizem. Ta model je pred tujino preveč zaprt in zavarovan. Rodil ga je konsenz med politično-ekonomskimi elitami in delavstvom, ceno plačuje srednji razred. Zlomil bi se tudi brez krize. Rešitev: liberalnejše tržno gospodarstvo in premik iz »pasivizirajoče v omogočujočo socialno državo«.
Razlike med dokumentoma so številne in občutne. Zeleni je radikalen, saj bi status quo in ustaljena razmerja moči postavil na glavo. Na hitro je neizvedljiv. Vendar postavlja prepričljivo, uničujočo diagnozo stanja in ponuja splošna načela za prihodnji razvoj. Ta splošnost je njegova slabost, zaradi odprtosti pa tudi odlika. Vizija razpravo odpira. Njen adut je naraščajoča podpora javnosti. Nasprotnikom se zdijo njeni avtorji utopisti ali komunisti.
Avtorji ekonomske strategije se predstavljajo kot hladni realisti. Sedanji sistem kapitalizma z morebitnimi rahlimi popravki bi zacementirali. Vsebinsko imajo podporo zlasti v politiki in gospodarstvu. Ponujajo že preizkušene recepte in s tem razpravo zapirajo. Kriza naj bi potrjevala zastarelost gradualizma in sodobnost njihovih idej.
Pri tem uporabijo nekaj zvijač. Molčijo o tem, da je kriza grdo zdelala celo najbolj neoliberalne države, da je Slovenija posebej prizadeta zaradi pregrevanja gospodarstva, zadolževanja in tajkunizacije v Janševem mandatu, da neoliberalizem ogroža tudi srednji razred, ne samo delavstvo. Na hitro omenijo še trajnostni razvoj in zgledovanje po Skandinaviji.
Če strategijo oluščimo vseh okraskov, se pokaže predlog, ki še najbolj spominja na thatcherizem ali reaganizem: liberalizacija trga, oslabitev sindikatov in socialnega sporazumevanja, krčenje socialne države, večinski volilni sistem.
Torej: v krizi, ki jo je povzročil predvsem neoliberalizem (kaj drugega kot neoliberalizem par excellence pa je prevlada nenadzorovanega finančnega sektorja?), naša vrla peterica predlaga zdravljenje z - neoliberalizmom. To potrjuje tudi dejstvo, da sta vsaj dva od peterice avtorjev strategije pripadnika mladoekonomistov, ki so Janši leta 2005 ponudili neoliberalne reforme.
Torej že videno pet let pozneje, malce previdneje zapakirano.
Oba dokumenta sta nastala v času velike negotovosti: najprej je bilo treba reševati banke, potem podjetja, zdaj države. Na obzorju se riše dramatična dolžniška kriza. Brez velikanskih posegov države bi Zahod že doživel zlom. Kljub temu je bilo doslej izpeljanih le nekaj neznatnih popravkov finančnega sistema.
Vendar ne vemo, da bi kjerkoli na Zahodu, razen morda z delno izjemo Grčije, skušali krizo reševati z begom naprej - z zaostrenim neoliberalizmom, z brutalizacijo sedanjega in prihodnjega stanja, kar predlaga ekonomska strategija. Obama z zdravstveno reformo počne nasprotno. Žalostno in zlovešče je, da je Gaspari izbral ekipo takih nazorov.
Pri nas je slika zamegljena zaradi krize in zato, ker politika noče ali ne more izdelati jasne diagnoze stanja. Pisci strategije pravijo, da nimamo neoliberalnega modela. To je deloma res, res pa je tudi, da neoliberalizacija vztrajno napreduje - javno se nenehno krči v korist zasebnega, bremena neprivilegiranih se večajo.
Hkrati se krepi razpoloženje, ki temu nasprotuje. Neoliberalizem postaja grda beseda, nihče več si ne upa biti odkrit neoliberalec. Zato uporaba šifer in olepšav. V širši javnosti, ki je »teorija« ne zanima, se nasprotovanje neoliberalizmu izraža kot difuzno nezadovoljstvo, čedalje bolj usmerjeno tudi proti sistemu, kakršnega občutimo na lastni koži.
Vedenja o tistem, kar ponuja zelena vizija, je razmeroma malo, aktivnega zavzemanja zanj še manj. Potencial, na katerem lahko gradi vizija, je velik, a v spečem stanju. Zelenim in somišljenikom ne preostane drugega, kot da nadaljujejo prosvetljevanje, splošne ideje pa vedno bolj konkretizirajo. Potencialnih zaveznikov vendarle ni malo.
Skratka, izdelati bo treba načrt za uveljavljanje vizije. Potrebni bodo povezovanje čez posamične stroke in politične ločnice, ofenzivnost in realizem. Jasno je, da je mogoče zeleno vizijo uresničiti samo postopoma in znotraj kapitalizma, ki pa nikakor ne more biti neoliberalen. Hočemo spodoben, civiliziran kapitalizem, ne primitivnega za happy few. Kriza ne more biti izgovor za brutalizacijo življenja večine, čeprav ta čas zahteva tudi zategovanje pasu.
Vse to je lahko napisati in naporno spraviti v življenje. Zmigati, se organizirati in osebno izpostaviti se bo moralo veliko več ljudi kot zdaj. Neoliberalizem se ne bo vljudno opravičil in odkorakal z odra sam od sebe.
Skoraj hkraten pojav strategije in vizije lahko jemljemo kot akademsko tekmovanje v tem, kakšen naj bo slovenski kapitalizem. To je kljub mimikriji ekonomske strategije in splošnosti zelene vizije zdravo - naj se jasneje pokažejo različni pogledi, njihova prepričljivost in imena, ki stojijo za njimi. Gre tudi za boj za podporo javnosti in vpliv na politiko. Javna razprava je vedno boljša kot strasti, ulica in zgolj kabinetno odločanje. Dobro je, da se o razvoju sploh začne strateško razmišljati, pa čeprav diametralno različno.
Tudi ta dokumenta bo vlada morda uporabila samo kot alibi. To grozi zlasti zeleni viziji. Toda svoje je treba gnati naprej. Zeleni so kljub sedanji radikalnosti jutrišnji realisti. Delujejo lahko na vse strani, toda mimo politike ne morejo. Nanjo je treba pritiskati, ji vsiliti dialog o velikih odprtih vprašanjih, jo kje po možnosti ustaviti in ji ponuditi alternative. Samo zmerjati ali ignorirati je ne gre. Pot mimo nje vodi v anarhijo in trdo roko.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.