25. 3. 2010 | Mladina 12 | Kolumna
Enkratni nismo nikoli
So pametni in izobraženi ljudje, ki so tako obupani nad razmerami, da nas v ocenah potiskajo na samo dno! Rečejo, da tako impotentnega, nezmožnega naroda, kot smo Slovenci, na svetu kratko malo ni.
Kot veliko, lahko rečemo nacionalno nezgodo ali celo prekletstvo omenja precej ljudi ob najnovejših aferah spet našo številčno majhnost. Vse bi bilo drugače, menijo, če bi nas bilo, denimo, deset milijonov, kot je, sicer malo nategnjeno, Srbov. Pri dveh milijonih vsak pozna vsakega, vsak je skorajda z vsakim v nekakšnem sorodstvu, mreženje je potem nekaj neizogibnega.
Usoda je hotela, da sem velik del življenja preživel med narodi, katerih pripadnikov je na desetine milijonov. Vsak prav gotovo ne pozna vsakega. In potem sem se vrnil domov med ta dva milijona, ki naj bi bila pravo prekletstvo. Pa lahko rečem, da imam malo možnosti sebe prišteti med same znance!? Niti od daleč ne in tako je po mojem nekajletnem razmišljanju tudi z večino rojakov. Ni res, da vsak pozna vsakega in mora že zaradi tega pasti v mrežo življenjskih spletk. Vsak pri nas niti od daleč ne pozna vsakega, vprašanje je včasih, ali dobro pozna svojega bližnjega.
Nič drugače ni niti z vpletenostjo. Veliko nas nima pojma o tem, kako se ustvarjajo politične mreže, kako se v takšnih mrežah vedeš. Naše politične stranke so za velik del občinstva popolna uganka. Ne vemo, kaj mislijo - v objavljenih programih so velike luknje -, ne vemo, zakaj se med sabo kar na lepem ne marajo, in ali je to, da nas povezuje naklonjenost, sploh tako pomembno. Imamo naposled eno stranko - res eno samo, ampak še vedno slovensko -, v kateri drug drugemu nikoli ne rečejo nič, no, vsaj nič slabega, kjer govorijo vsi v en glas tako kot vodja in se tako obnašajo že leta. Neverjetna disciplina. Je torej tudi takšna molčeča povezanost v naši majhni naciji, kjer »vsak vsakega pozna«, vendarle mogoča? Na dlani je, da je mogoča. Bila je na oblasti in zlobni jeziki javno trdijo, da se tja lahko tudi vrne.
Že smo pisali, da nimamo nobene možnosti, čeprav nekateri voditelji včasih sicer govorijo o tem, da bi se, ko kriza mine, v nekaj letih, navadno rečejo deset let, zavihteli med najrazvitejše narode v Evropi ali celo na svetu. Ni nobenega znaka, da bi bilo kaj takega res mogoče, razen če bi se ves preostali svet ustavil in čakal, da ga prehitimo. Ne bomo več o tej neslani šali. Prava težava je v nečem drugem! Med nami je tudi nekaj sila sposobnih in pametnih ljudi, ki so razočarani nad možnostmi Slovencev. Ne gre za to, ali lahko postanemo najboljši. So pametni in izobraženi ljudje, ki so tako obupani nad sedanjimi razmerami, da nas v ocenah potiskajo na samo dno! Rečejo, da tako impotentnega, nezmožnega naroda, kot smo Slovenci, na svetu kratko malo ni. Seveda pri tem uporabljamo zase tudi zaničljiv izraz. Nismo Slovenci, temveč Slovenceljni ali pa Slovenčki.
Iz enkratnosti - da bomo na samem vrhu, sami ali obdani le še z nekaj srečneži - padamo na dno, kjer naj bi vendarle tudi bili enkratni. Kratko malo ni druge takšne doline šentflorjanske! Sedanje afere, ki res niso majhne - celo v britanskem parlamentu bi se zgrozili nad izsiljevanjem, ki naj bi si ga bil privoščil gospod Prijatelj -, toda kot rečeno, tudi v tem hudem primeru ni niti kančka enkratnosti. Gospod Bush mlajši je prijateljeval z vrhovnim direktorjem nepojmljivo velike in mogočne gospodarske družbe Enron, ki je propadla, direktorja pa so spravili za zapahe. Predsednik in direktor sta se tikala!
Pustimo druge v nebo vpijoče zahodne primere, denimo tistega, ki govori o šefu nemških pošt, ki je skrival svoje donose v Liechtensteinu in je bil zelo jezen, ker so nemške oblasti zahtevale podatke o skritem denarju. Kje je svoboda zahodne demokracije!
Če že govorimo o enkratnosti, potem je najlepše, kar lahko naredimo, da se potrudimo biti samo med slabimi, ne pa med najslabšimi. Morebiti so Grki v slepitvi drugih in samih sebe šli tako daleč, da jih ne bi mogli dohiteti, sicer pa se bodo znašli in morebitni uspeh sanacije pripisali čudovitosti civilizacije, ki so jo nekoč ustvarili in od katere razen nekaj podobnih besed ni ostalo veliko. Če obstaja Balkan, takšen, o katerem radi govorimo z zaničevanjem, potem so Grki vsekakor na Balkanu.
Sicer pa tole, če že govorimo o Balkanu. Pravkar smo se potrudili, ker naj bi bili poznavalci tega polotoka, ki zemljepisno vendarle sodi k evropski celini, čeprav po mnenju mnogih ne spada prav v Evropo, da spravimo skupaj vodje teh dežel (ki so zapisane kot samostojne) in jih skušamo malo civilizirati. Zbrali naj bi jih na Brdu, kjer nekoč ni prebival le Tito, ampak tudi knez Pavle Karađorđević. Lotili smo se posla kot civilizatorji iz prave Evrope. Pa je stvar propadla na samem začetku. Ni me posebno presenetilo, da predsednik Srbije ni prišel. Že otrok bi lahko napovedal, da se bo to zgodilo. Če so Srbi rekli, da ne bodo sedeli s samostojnimi Kosovarji za isto mizo, bi jim morali verjeti. Saj pravimo, da jih poznamo. Huje, ne, najhuje pa je to, da se na konferenco ni zdelo potrebno priti predsedniku Evropske unije, minister, ki je prišel, pa je konferenco zapustil že čez dobrih trideset minut. Kaj torej misli Evropa o svoji članici Sloveniji? In kaj tisti Belgijec, ki so mu ukazali voditi Evropo, misli o samem sebi?
Evropskim mogočnežem pa se je istega dne pridružila Avstrija in nam vnovič hladnokrvno povedala, da nismo podpisniki državne pogodbe, kot si zamišljamo.
Smo dežela, ki o sebi misli tako in drugače. Smo ali kandidati za sam vrh ali nebodigatreba, ki se bomo prerivali na samem dnu. Vprašanje je - o prvi možnosti ne bomo resno razmišljali -, ali bomo znali prevzeti svoje obveznosti povprečnosti, ki so najverjetnejše. Vrnimo se k propadli konferenci, ki smo jo z veliko pompa sklicali prav s tistimi državami, zaradi katerih smo odšli iz Jugoslavije. Ali vemo, kako se pripravljajo takšne konference? Da moramo za kaj takega imeti boljšo diplomacijo kot velike države, ki lažje prenesejo osramotitev, saj se ta izgubi v njihovi velikosti in pomenu. Veliki si lahko privoščijo tudi slabe predstavnike.
Diplomacija in ves preostali aparat takšne države, kot je Slovenija, morata biti vedno najboljša. Takšna, da smo nanju ponosni, ker nam zagotavljata, da se iz majhnosti ne bomo izrodili v nepomembnost (to je nekaj drugega), da imamo veleposlanike, ki pametno in neodvisno svetujejo svoji vladi. In da vlada te njihove nasvete bere in o njih razmišlja. Veliki si med svetovalci lahko privoščijo tudi nesposobneže, in si jih, pa nič. Dežele kot Slovenija si tega ne smejo privoščiti. Vsaj v tem smo lahko, kakor sem rekel, enkratni.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.