Dimitrij Rupel: Predsednik ali Tako, kot je bilo (Globokarjev rokopis)

+ +

Naši in njihovi, črno-belo

Rupel kljub obsežnemu proznemu, esejističnemu in dramskemu opusu ni samo pisatelj in izpostavljen, že tudi odstavljen politik, je prav tako štipendist. Na ameriških univerzah v sedemdesetih se je pod pokroviteljstvom Fulbrightove ustanove temeljito seznanil s takratno naratologijo in ameriško metafikcijo, njene prozne strategije uspešno prenesel v svojo pisavo in bil eden pomembnejših inovatorjev iz generacije nove proze v sedemdesetih.

Raznih mojih resnic in v osnovi ribičičevskih, pod parolo 's knjigo nad knjigo' spisanih psevdomemoarov med političnimi užaljenci kar mrgoli. Tako najprej razumemo tudi podnaslov. Da bo Rupel razkril, kaj in kako je bilo v resnici. Kot nekdo, ki je bil ves čas politično eksponiran in je zamenjal čisto vse opcije, bi lahko imel o zakulisju in igricah, ki so prikrite z različnimi dimnimi manevri, veliko povedati. Vendar podnaslov govori o današnjem stanju in Ruplov namig je, da je vse, kot je bilo; stavek, da nič več ne bo, kot je bilo, je zlagan in zavajajoč, isti ljudje, ki so prej vodili državo, jo s krvavimi rokami vodijo še naprej. Mračne sile kontinuitete, ostanki komunistov, tovarišija, ki si ne pomišlja svojih političnih nasprotnikov diskreditirati, jih medijsko sramotiti, se ne ustavi niti pred fizičnimi likvidacijami, ugrabitvami, atentati, podtikanjem ljubic. Vendar pisava ni naivna, Predsednik se napaja iz pretekle literature, ne le iz realnosti. Gre za komentiran najdeni rokopis, ker (da) je slovenska mizerija globoko cankarjanska, vzame za podlago Kralja na Betajnovi, v romanu je iz takšne vojvodske, oligarhične konstrukcije realnosti diplomirala Predsednikova hčerka; četudi ujamemo najvišjega predstavnika oblasti s kadečo se puško v roki, ne bo nihče posumil o njegovi krivdi. Vsi si bomo zatisnili oči, verjeli bolj njegovi apriorni brezmadežnosti kot svojim čutom.

Predsednik je mračen politični triler, na laminatu podrsavajo zločinske stare sile, diletanti v diplomaciji, nekateri tako nemarni, da ignorirajo celo Slovencu imanentno zavezništvo z Natom, prištulijo se štorasti operativci in maliciozni novinarji, do zadnjega vsi pokvarjeni in brez hrbtenice, in pravi demokrati in dobri fantje in punce iz romana so njihove žrtve. Politični triler je pri nas že uveljavljen, recimo pri Karlovšku, tam je vse bolj napeto, tudi delovanje tajnih služb in njihovih frakcij je, vsaj za nas brez vpogleda, opisano prepričljiveje in žanrsko skladneje. Pri Ruplu potekajo stvari ekstenzivno, predvidljivo, shematično, brez zgostitev in skoraj brez presenetljivih preobratov. Roman pred psevdožurnalizmom rumenjakov rešuje opomba o izmišljiji, čeprav se spogleduje z opravljivostjo in popreproščeno teorijo zarote. Njegovo učinkovanje je ob purgativnosti morda samolustracijsko, kot huda ura samokritike.