Konec Amerike

Hecno, kako slovensko politiko vse manj zanima ekonomija. In kako jo vse manj zanima kriza. Le zakaj bi jo? Našla je magični napoj: krizo bo rešila z ideologijo. Tako se je očitno odločila. Zato niti ni čudno, da na ekonomska vprašanja daje ideološke odgovore. Nekaj takega je počela tudi partija na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Jugoslavija zašla v hudo finančno in gospodarsko krizo: namesto da bi na ekonomijo iskala ekonomske odgovore, je iskala in ponujala ideološke odgovore. Namesto ekonomskih odgovorov je iskala »idejno-politično soglasje«. Logika je bila preprosta: če bomo okrepili socializem, če bomo okrepili samoupravljanje, če bomo okrepili ideologijo, če bomo torej povečali vlogo socializma in samoupravnega socialističnega sistema, bomo premagali ekonomsko krizo! Ergo: najboljši program izhoda iz gospodarske krize je bila jeklena identifikacija z ideologijo. Je danes kaj drugače? Da bi bil hec večji, poglejte na desno, potemtakem med tiste politike, ki imajo o Jugoslaviji - »temni strani meseca«, »totalitarizmu«, »enoumju« ipd. - najslabše možno mnenje. Kaj pravi desnica? Recimo: če bodo izbrisanim popravljene krivice, bo konec Slovenije - saj veste, odškodnine, ki naj bi jih izplačali izbrisanim, bodo Slovenijo ekonomsko zlomile. In ker je ideologija nagnjena k temu, da funkcionira kot prerokba, ki izpolnjuje in potrjuje samo sebe, na koncu potem vedno ostane le še ideologija, le še serija ideoloških »odgovorov«, ki so brez vprašanj. Recimo: Slovenije bo konec, če bo sprejet novi družinski zakonik. Ali pa: če bodo zamenjali državno tožilko Brezigarjevo, bo Slovenija mutirala v policijsko državo. Ergo: Slovenijo lahko reši le jeklena identifikacija z ideologijo. Če boste za Brezigarjevo, proti izbrisanim in proti novemu družinskemu zakoniku, potem Slovenija ne bo propadla. Če pa boste proti Brezigarjevi, za izbrisane in za novi družinski zakonik, potem se bo ekonomska kriza le še poglobila. In čaka nas sodni dan. Apokalipsa.
Podobna slika je prihajala iz Amerike. Republikanci in nativistični, ultrapatriotski, paranoidni, militantni »čajankarji«, oboroženo krilo republikanske stranke, so rohneli: če bo kongres sprejel Obamovo zdravstveno reformo, bo Amerike konec! Propadla bo! In kriza se bo le še poglobila! In to dobesedno: zdravstvena reforma bo tako draga, da bo Ameriko ekonomsko zlomila! In uničila še več delovnih mest! Ergo: če bo zdravstvena reforma sprejeta, bo Ameriko doletela apokalipsa. In potem se je zgodilo: kongres je po pravem trilerju sprejel zdravstveno reformo. Je Ameriko doletela apokalipsa? Absolutno! Totalno! Kompletno! Le da Amerike ni doletela ekonomska, ampak ideološka apokalipsa. Republikanci, njihovi čajankarski Freikorps in njihovi medijski jurišniki so namreč kar tekmovali v tem, kdo bo bolj apokaliptično opisal to »reformirano« Ameriko. Ali bolje rečeno: apokalipsa so postali prav njihovi kriki.
Republikanski kongresnik Todd Akin je rekel, da je zakon o zdravstvu »strup socializma«, mnogi drugi so poudarjali, da je Amerika zdaj dokončno padla v socializem, nekateri so v tem videli »socialistični puč«, Sean Hannity, ki je svojo oddajo na TV-kanalu FoxNews kar takoj po Obamovi izvolitvi prelevil v »vojno proti socializmu«, je oznanil, da se je Amerika zdaj »kompletno zasukala v socializem«, republikanska kongresnica Ginny Brown-Waite pa je zgroženo svarila, da boš moral zdaj »ravnati socialistično«, ker da te v nasprotnem primeru čaka kazen. Zdravstvena reforma je »tiranija«. Pred sprejetjem zakona o zdravstveni reformi so republikanci napovedali, da bo to »konec Amerike, kot jo poznamo« - po sprejetju zakona so ugotovili, da je to »konec Amerike, kot smo jo poznali«. Ni kaj, dan, ko je kongres sprejel zdravstveno reformo, je bil res sodni dan - dan, ko so se izpolnile vse republikanske prerokbe. In ker naj bi na sodni dan svet preplavile vsemogoče kužne bolezni, je desničarski Washington Times zdravstveno reformo razglasil za »črno kugo«. Toliko - da bi bilo ja tudi zadnjemu Marsovcu jasno, kako mora videti in razumeti to, kar se je zgodilo.

Okupacija Amerike

Toda to je bil šele začetek. Slišali smo, da zdravstvena reforma pomeni okupacijo, da je torej Ameriko »okupirala sovražna tuja država«, tako da bodo vsi Američani odslej »vojni ujetniki, oropani vseh svoboščin in svobode«. Slišali smo, da je zdravstvena reforma primerljiva le z ameriško državljansko vojno, pokolom na dan sv. Valentina, izkrcanjem na Iwo Jimi, potresom pri San Franciscu leta 1989 in Pearl Harborjem. Slišali smo, da ima zdravstvena reforma težo »sovjetske invazije«. Slišali smo, da bo zdravstvena reforma povzročila več žrtev in več škode kot 11. september, da je bil torej dan, ko je kongres sprejel zdravstveno reformo, »bolj črn kot vse, kar se je zgodilo po 11. septembru«. Zdravstvena reforma je strukturirana kot Al Kaida, kot zločin proti človeštvu, kot ugrabljeno potniško letalo, ki bo razstrelilo Ameriko. In ne pozabite: to so govorili republikanci in njihovi medijski histeriki, recimo Foxov gromovnik Glenn Beck, ki se jim je zdel 11. september hujši od nacističnega holokavsta. Brez skrbi, od tu do fašizma je bil le še korak: zdravstvena reforma je »fašistična«, sprejeli pa so jo »fašistični kongresni demokrati«, ki »hočejo uničiti Ameriko«. Še več: demokrati načrtujejo »evtanazijo Amerike«. Razumete, ne - genocid. Rush Limbaugh, radijski ultrapatriot, zato ni pozabil omeniti, da je Amerika sredi vojne za svobodo, da ji življenje visi na nitki in da na drugi strani okopov stoji Hitler - tako kot Obama je namreč tudi Hitler rekel, da »med nami in njimi ne bo vojne«. Pa je. »Poraziti moramo te prasce! Iztrebiti jih moramo!«
Bryan Fischer, frontman Združenja za ameriško družino, je besnel, da zvezna vlada z zakonom o zdravstveni reformi krši suverenost zveznih držav, s tem pa tudi 10. amandma ustave, ki za taka dejanja - za kršitev suverenosti zveznih držav - predvideva streljanje: hja, eksekucijo. Shoot-to-kill. Če ne gre zlepa, pa zgrda. Zato ne preseneča, da smo lahko na transparentih brali: »Kill the bill!« Ubijte zakon o zdravstveni reformi! In zato ne preseneča, da je Sarah Palin, nekdanja kandidatka za ameriško podpredsednico, zdaj junakinja čajankarske desnice, svojim fanom in aktivistom prek twitterja sporočila, naj »ponovno napolnijo« in »ciljajo« demokrate - da bi bilo lažje, je na svoji spletni strani objavila tudi zemljevid »tarč«. Nekateri nativisti, recimo Mike Vanderboegh, nekdanji firer Alabamske ustavne milice, je svoje somišljenike pozval, naj orožje uperijo v »srca tiranov« - v srca kongresnih demokratov, ki so sprejeli zdravstveno reformo. Republikanci skušajo jesenske kongresne volitve, pravi Jeffrey
Feldman, urednik Frameshopa, sformatirati kot eksekucijo, kot likvidacijo, kot prelivanje krvi.
Toda pokalo je že zdaj, ali bolje rečeno, mnogi so od besed k dejanjem prešli takoj po sprejetju zakona o zdravstveni reformi. Tisti, ki v zdravstveni reformi vidijo »konec Amerike«, so namreč začeli pozivati k fizičnemu obračunu z demokrati: okna demokratskih pisarn so zasuli s kamni, demokratom so grozili s smrtjo, temnopolte demokrate so zmerjali z niggerji, še celo hiša, v kateri stanuje sorodnik nekega demokratskega kongresnika, je ni odnesla v enem kosu. Oh, in Vatikan so pozvali, naj takoj ekskomunicira Nancy Pelosi, predsednico predstavniškega doma, ki je katoliške veroizpovedi, kajti zdravstvena reforma naj bi abortus prelevila v industrijo, armagedonsko pobijanje fetusov. Ali kot pravi Frank Rich, kolumnist New York Timesa: »Čudno, da drhal, ki predsednika Obamo rada primerja s Hitlerjem, samo zgodovino pozna tako slabo, da ne prepozna svojega malega imitiranja kristalne noči.«
In zdaj pomislite: vse to zaradi zdravstvene reforme! Vsa ta apokalipsa zaradi zdravstvene reforme! Ves ta Pearl Harbor zaradi zdravstvene reforme! Ves ta 11. september zaradi zdravstvene reforme, ki bo zdravstveno zavarovanje omogočila vsem Američanom, tudi tistim 32 milijonom, ki ga zdaj nimajo in ki si ga ne morejo privoščiti, potemtakem zaradi zdravstvene reforme, ki bo zavarovalnicam - mogočnim korporacijam - preprečila manipuliranje in diskriminiranje. Recimo: če bo zavarovanec zbolel, ne bo ob zavarovanje, kar se je zdaj pogosto dogajalo, do zavarovanja pa bodo upravičeni tudi vsi, ki že imajo kako kronično bolezen - prej zavarovanja niso dobili. Ali pa so bile premije tako astronomsko izsiljevalske, da si ga niso mogli privoščiti. Plus: otroci bodo zavarovani po svojih starših - če bo treba, do šestindvajsetega leta. In seveda, podjetja, ki bodo svojim zaposlenim krila zdravstveno zavarovanje, bodo upravičena do visokih davčnih olajšav. In tako dalje.
Prav tu pa je največji paradoks: do vse te apokalipse je prišlo zaradi zakona, ki ne bo nikomur ničesar vzel - zaradi tega zakona ne bo nihče ničesar izgubil. Le do zdravstvenega zavarovanja bodo zdaj upravičeni tudi vsi ostali, ki si ga iz različnih razlogov ne morejo privoščiti. Tisti, ki so že zdravstveno zavarovani, ne bodo imeli nič manj pravic kot prej. Tu se kakopak avtomatično vsiljuje zelo plodna paralela s Slovenijo - z novim družinskim zakonikom, ki mu slovenska desnica ostro, burno, histerično nasprotuje, pa četudi z njim ne bo nihče ničesar izgubil, le istospolni bodo dobili pravice (recimo pravico do posvajanja otrok), ki jih prej niso imeli. S tem v ničemer ne ogrožajo pravic drugih. Vsi ostali zaradi tega ne bodo imeli nič manj pravic kot prej.
Toda predlog novega družinskega zakonika je za sabo potegnil sovražni govor, apokaliptično, ofenzivno, militantno, ultrapatriotsko retoriko, ki ji je Janez Janša zlagoma dodal tudi napoved odhoda na ulice in trge - in kot veste, je bila del te retorike homofobija. Istospolni ne smejo imeti pravice do posvajanja otrok! Če se to zgodi, bo propadla tradicionalna slovenska družina, kar bi pomenilo konec Slovenije, kot jo poznamo! V Ameriki je bil del apokaliptične, ofenzivne, militantne, ultrapatriotske retorike kakopak rasizem. Čakajte, kaj so že vreščali vsi tisti čajankarji, nativisti in ultrapatrioti, ki v zdravstveni reformi vidijo konec Amerike? Tole: »Svojo deželo hočemo nazaj!« Katero »svojo deželo«? Točno, tisto deželo, ki jo je apokaliptično »reformiral« Barack Obama. Tisto deželo, ki jo je armagedonsko »okupiral« temnopolti predsednik. Belo deželo. Nazaj hočejo torej staro, tradicionalno Ameriko, v kateri belcem niso vladali črnci, ampak ravno obratno. Tudi slovenska desnica hoče nazaj »svojo deželo«. In seveda, tudi slovenski nativisti, ultrapatrioti in samobitniški populisti so prepričani, da Slovencem po novem vladajo istospolni. Afera z bulmastifi je njihovo prerokbo izpolnila. Hej, tega prej, v »čisti« Sloveniji, ni bilo! Problem je le v tem, da Slovenija ni bila nikoli »čista«. Ali bolje rečeno: »čista« Slovenija je le mit. In laž.

Mit o ameriški svobodi

Podobno je v Ameriki. Tudi Amerika, v imenu katere čajankarji nasprotujejo zdravstveni reformi in jo doživljajo kot okupacijo, tiranijo in Pearl Harbor, je namreč le mit. In laž. Todd Akin, republikanski kongresnik, ki divje nasprotuje zdravstveni reformi, pravi: »Socialisti bodo ugotovili, da svoboda v Ameriki nikoli ne umre. Ugotovili bodo, da svobodo v Ameriki zaliva studenec, ki prihaja iz naše vere, in da naše pravice prihajajo od Boga. Ugotovili bodo, da nam ni lahko natakniti zlatih verig socializma in nas prepustiti nakanam socialne države. Nobeni socialistični kupčiji se ne bomo podredili!« Ta izjava je tipična. Lahko bi navedli kopico republikanskih izjav, pa bi vedno naleteli na isto poanto: zdravstvena reforma spodkopava svobodo. Še huje: zdravstvena reforma je napad na svobodo. S tem, ko je zvezna vlada »ugrabila« zdravstveno zavarovanje, je »ugrabila« tudi ameriško svobodo - tisto unikatno, neodtujljivo, samobitno, »božansko« svobodo, ki je ustvarila Ameriko in ki je Američane naredila Američane, potemtakem svobodo, ki temelji na neodvisnosti posameznika od zvezne vlade, na njegovi absolutni neodvisnosti od države. S tem, ko je država uzakonila zdravstveno reformo, se je vmešala v svobodo posameznikov. Problem je seveda v tem, da je ta unikatna ameriška svoboda le mit. In laž.
Najprej se vprašajte: od kod prihaja ta koncept ameriške svobode? Od vere v Boga? Iskreno rečeno, ta koncept ameriške svobode prihaja predvsem - ali pa kar skoraj izključno - od vere v mit o prvih Američanih, neustrašnih, pionirskih, svobodnih osvajalcih divjine. Ta mit pač pravi, da je vso tisto divjino v Ameriko spremenil individualizem junaških pionirjev, ki so bili prepuščeni le svoji podjetnosti, svoji vztrajnosti, svoji neizmerni volji, svoji kljubovalni vnemi, svojemu nemirnemu duhu, svojemu pustolovskemu impulzu, svoji neodvisnosti, svoji antipatiji do družbene kontrole, svoji sveti antisocialnosti, svoji božanski želji po svobodi. Ameriška svoboda je produkt divjine. Le v popolni svobodi in suverenosti - le v popolni prepuščenosti naravnim silam in trgu, le v popolni ločenosti od opresivne države in zvezne kontrole - so lahko tisto divjino prelevili v božji vrt.
Ironija je le v tem, da v tisti nenaseljeni, na videz nenaseljivi, nekontrolirani, nemapirani divjini ne bi preživeli, če ne bi bilo države - če jim torej ne bi asistirala zvezna vlada. Rečeno naravnost: da bi lahko preživeli, je morala biti divjina naseljiva, kontrolirana in mapirana. To pa lahko zagotovi le država. Kar pomeni, da je bila njihova svoboda v resnici povsem odvisna od države in zvezne vlade. Tu je neizbežna knjiga The Fabric of America, v kateri zgodovinar Andro Linklater popisuje, kako so ameriške meje kovale in obenem ponarejale ameriško nacionalno identiteto - kako so torej merili divjino, kako so pionirsko osvajali divjino, kako so ameriško mejo premikali v divjino, kako je potekala ameriška teritorialna ekspanzija in kako je nastajala tista unikatna ameriška izkušnja, z njo pa tudi mit o svobodi, ki temelji na absolutni ločenosti posameznika od države. Vsi tisti »neodvisni« naseljenci so bili de facto in de iure povsem odvisni od države: prvič, če jih v tisti divjini ne bi varovala zvezna vojska, ne bi preživeli, in drugič, v njihovem interesu je bilo, da se v tisti divjini takoj vzpostavijo institucije zvezne države - v nasprotnem primeru tiste divjine ne bi mogli registrirati kot svoje privatne lastnine. Potrebovali so zakon in red, ki ju lahko nudi le država. So hoteli manj države, manj zvezne kontrole? Ne, hoteli so več države. Sami so bili produkt »večje« države in kontrole. Kar je bilo tu unikatno ameriškega, pravi Linklater, je bilo prav to, da se je vse skupaj - ves tisti izbruh pionirske neodvisnosti, svobode in podjetnosti - zgodilo znotraj ameriških meja. V kontrolirani, mapirani divjini. Tam niso bili zaradi svojega individualizma, ampak zato, ker je bil tak interes države.
Njihova svoboda potemtakem ni bila produkt njihove prožnosti in podjetnosti, ampak nagrada za njihovo prožnost in podjetnost - nagrada države. Država jim je svobodo omogočila z varovanjem, pravno državo, regulacijo, vojsko, cestami, infrastrukturo. Še več: ti belci, ki so s pomočjo države osvajali divjino, so en passant skupaj z državo določili tisto unikatno ameriško svobodo. Ali bolje rečeno: določili so, do katere meje se lahko naselijo nebelci - Indijanci, prvobitni naseljenci Amerike. Ergo: v konceptu unikatne ameriške svobode ni bilo prostora za druge rase. Tudi za črnce ne. Samuel Johnson, sloviti britanski poet, esejist in leksikograf, se je tedaj čudil: »Kako to, da o svobodi najbolj glasno bevskajo tisti, ki prevažajo črnce?« Mislil je kakopak na temnopolte sužnje, ki so postali privatna lastnina belcev. Pravica do sužnja je postala del ameriške svobode - aspekt njene unikatnosti.
Zato lažje razumete, zakaj vsi tisti čajankarski nativisti, ultrapatrioti in konspirologi mislijo, da bodo z zdravstveno reformo izgubili svobodo - izgubili bodo le tisto svobodo, ki je mit. In laž. Kar pomeni, da bodo simbolno in ideološko res veliko izgubili, še toliko bolj, ker so bili prepričani, da je zdravstvena reforma že mrtva, ker so verjeli, da bo ljudstvo - ob neugodnem izidu glasovanja - množično odšlo na ulice, in ker je zdravstveno reformo izpeljal temnopolti predsednik, ki mu je uspelo to, kar belopoltim predsednikom ni uspelo. Zato niti ni čudno, da so čajankarji ob sprejemu zdravstvene reforme, kot pravi Eric Boehlert, doživeli tak šok, tak živčni zlom, tak mentalni in emocionalni kolaps. Tako kot so si zapomnili, kje so bili, ko je padel predsednik Kennedy, in tako kot so si zapomnili, kje so bili, ko so ugrabljena potniška letala zrušila Svetovni trgovinski center, si bodo prekleto dobro zapomnili, kje so bili 21. marca 2010, ko je kongres sprejel zdravstveno reformo.