Mohsin Hamid: Ugovor vesti nekega fundamentalista

+ + +

Ljubitelji Američanov

Poba, ki se predstavi kot ljubitelj Američanov, študent Princetona in nekdo, ki mu je odprta pot na harvardsko poslovno podiplomljenje, nagovori tujega turista, malo kramlja o vsem mogočem, takšne vsakdanje stvari, o čaju in sebi, in malo komentira njegovo West Point frizuro in malce nervozno pošiljanje telefonskih sporočil vsako uro in občasno tipanje po - predvidevamo - pištoli pod pazduho. Takrat vemo, da sta se znašla v klinču težkokategornika, pri čemer ima tisti, ki je v Lahoreju v Pakistanu doma, prednost domačega terena in podporo navijačev ter simpatizerjev.

Pravzaprav to zvemo že prej, če naredimo napako in samo preletimo vsa priporočila iz Seattle Chronicla etc; samo Choprove knjige so tako založene z vsakovrstnimi superlativi nam popolnoma neznanih in pogosto celo anonimnih, na novinarsko hišo zvedenih avtoritet. Vendar vidimo tudi to, da običajna spremna beseda, post festum, ne najde prostora, po romanu je namreč zaključna anketa, nekaj v stilu delovnih zvezkov za višje razrede, ob kateri naj bralec še enkrat premisli prebrano, zakaj to in zakaj ono, kakšna so bralna znamenja, ki kažejo na neko zunanjo in fiktivno vzporedno realnost. Se mi zdi malo podcenjujoče, ampak zakaj pa ne, mogoče sploh v deželi izida, predvsem pa v deželi, kjer so morebitni bralci lahko nad obratom šokirani. Ugovor vesti nekega fundamentalista namreč govori o fantu, ki ga ves čas opozarjajo, da mora biti v službi, pri cenitvi podjetij in njihovega potenciala do fundamenta, do temelja, in očitno ga zagrabi ugovor vesti, ker mora ceniti firme, da jih bojo lažje pograbili konkurenti in zmetali presežke, predvsem kadrovske, na cesto. Tega si niti ne poskuša prikriti, da nima zveze z lastninjenjem in odgovornostjo, pogledi voznikov rikš v Manili ali čilskih urednikov založb mu dajejo to dovolj jasno vedeti. Pravzaprav je eden redkih ljudi, ki ga razumejo, punca, ki ne razume nič več, ki je v stanju žalovanja in malo tudi odlepljena od realnosti, in usoda je prav pomenljiva; namesto ameriškega sna si pripovedovalec izbere pakistansko eksotiko in kaotičnost, na svoji koži zdrži in zadrži naval napredovanja in bogatenja in tekmovanja.

Hamid je sicer precej benigen, fundamentalizmu korporativističnega tipa ne postavlja po robu njegovega nasprotnika, religioznega ali kakšnega islamskega ekstremizma, v zraku je samo skrb za ljudi ob meji, za plemena na tej, mirni, in vojni, afganistanski strani meje, gre za civilnost nasproti uniformiranosti, ki je ravno obratna od tiste, s katero nas bombardirajo. Medijsko. Ste opazili, koliko serij o naših, ameriških fantih, ki v tretjem svetu rešujejo obrambne naloge, je na manjših komercialkah? Hamid to učinkovito uravnoteža, kljub premeteno izbrani pripovedni legi pogrešamo suspenz in natančnejšo izpisanost te proze.