Svoboda ali smrt!

Ko sta v moskovskem metroju nedavno odjeknili dve eksploziji, smo najprej izvedeli, da sta se razstrelili dve »črni vdovi«, potem pa smo videli fotografijo ene izmed njiju, 17-letne Dženet Abdurahmanove - v objemu s svojim možem, dagestanskim upornikom Umalatom Magomedovom, ki so ga lani ubili ruski vojaki. Vsak s svojo pištolo v roki. Spoznala sta se prek interneta in postala neločljiva - v svobodi in smrti. Bonnie in Clyde z vzhoda? Ne, v resnici sta precej bolj potegnila na Andreasa Baaderja in Gudrun Ensslin, voditelja razvpite nemške teroristične skupine Baader-Meinhof, ki je bila ustanovljena pred natanko štiridesetimi leti. Stefan Aust, avtor knjige Kompleks Baader-Meinhof, pravi, da nista komunicirala z besedami, ampak s tišinami, pogledi in gestami, da sta se razumela onstran tega, kar sta rekla, da je Baader končal stavek, ki ga je začela Ensslinova, in da je Ensslinova končala stavek, ki ga je začel Baader, da sta se o vsem avtomatično strinjala in da sta v popolni simbiozi. Vsak s svojo pištolo. Bila sta neločljiva - v svobodi in smrti.
Ironično, skupina Baader-Meinhof, katere protagonisti so bili Baader, Ensslinova in Ulrike Meinhof, je v sedemdesetih počela natanko to, kar zdaj počne Al Kaida, tako da se zdi, da jo Al Kaida zgolj nadomešča. Za začetek, vsi trije so bili iz uglednih družin: divji, nepredvidljivi, konfliktni Andreas Baader je bil sin uglednega zgodovinarja in arhivarja, Ulrike Meinhof je bila hči uglednega umetnostnega zgodovinarja in muzejskega kustosa, poliglotska Gudrun Ensslin pa hči uglednega protestantskega pastorja. Toda vsi trije so se skušali na vsak način izkoreniniti, kar je bilo kakopak v skladu z duhom časa, navsezadnje, Dieter Kunzelmann, študentski radikal, je oznanil: »Izkoreniniti se morate! Zavrnite štipendije! Zavrnite varnost! Zavrzite študij! Tvegajte svojo osebnost!« Dalje, vsi trije so bili študentje, ki se jim je zazdelo, da jih kliče praksa, ne pa teorija ali akademija, zato so se hitro prelevili v aktiviste. Ulrike Meinhof, mirovnica in protijedrska aktivistka, ki se je hitro prelevila v dobro plačano kolumnistko, TV-komentatorko in glavno urednico radikalnega levičarskega žurnala Konkret, med zasebnim in javnim itak ni več videla razlike: zasebno življenje je politično, odnosi med ljudmi so politični, družina je politična - in družina ne bo družina, dokler ne bo odpravljen tekmovalni princip znotraj družine.
In končno, vsi trije so bili otroci svojega časa: šestdesetih in študentskega gibanja, kontrakulture in nonkonformizma, boja proti potrošniški, avtoritarni, sterilni, izkoriščevalski, nepravični, represivni družbi in nevznemirljivemu meščanskemu življenju ter predvsem nasprotovanja vietnamski vojni - tako kot mnoge nemške študente so tudi njih radikalizirala ameriška napalmiranja Vietnama, še toliko bolj, ker je bila Nemčija prepredena z ameriškimi vojaškimi bazami, od koder so vojaki odhajali v Vietnam. Nemški študentje tega niso imeli le za žalitev, ampak za zločin, s prvimi množičnimi protiameriškimi demonstracijami, ki so se odvrtele leta 1965, pa niso šokirali le ameriške ambasade, ampak tudi nemško vlado, Springerjeve populistične medije à la Bild in berlinskega župana Willyja Brandta, ki se je Ameriki naglo opravičil.
Študentje so bili nad opravičilom sicer zgroženi, toda obenem prepričani, da bodo nemško družbo spremenili z aktivizmom, protesti in miroljubnimi demonstracijami. Andreas Baader, Ulrike Meinhof in Gudrun Ensslin so imeli o tem drugačno mnenje: družbo je mogoče spremeniti le na silo, z oboroženo akcijo, z revolucijo. V Vietnamu so videli gverilsko armado, ki se je uprla imperialistični velesili - in s to situacijo so se zlahka identificirali. Njihov cilj je bil jasen: tudi v Nemčiji je treba ustanoviti gverilsko armado, ki se bo uprla imperialistični državi. Sklepali so: če so se ljudje po svetu identificirali in solidarizirali z vietnamskimi gverilci, se bodo tudi z njimi. In dalje: tako kot je ameriški teror nad vietnamskimi gverilci ljudi odbijal od Amerike, bo državni teror nad nemškimi gverilci ljudi odbijal od države. V policajih, ki so maltretirali in razganjali protiameriške demonstrante, so itak videli le teroriste, dediče nacistične Nemčije.

Kdaj bo gorela Evropa?

Ko je 22. maja 1967 zgorela bruseljska veleblagovnica, v kateri je umrlo 300 ljudi, 300 potrošnikov, sta se v enem ognju izpolnili obe njihovi veliki prerokbi, protipotrošniška in protiimperialistična: potrošniki v tisti bruseljski veleblagovnici niso le zgoreli, ampak so na lastni koži izkusili to, kar so na lastni koži izkušali Vietnamci - napalm! Goreča bruseljska veleblagovnica je bila evropski Vietnam! Končno je tudi veliko evropsko mesto začutilo Vietnam, tako da je bilo vprašanje le: »Kdaj bodo gorele veleblagovnice v Berlinu?« Sporočilo je bilo na dlani: če vas ne preseneča to, da gori Vietnam, ni nobenega razloga, da bi bili presenečeni, če bo zagorela Evropa! Quid pro quo. In to je bilo unikatno: ne Vietnamci, ampak nemški radikalci so bili tisti, ki so Nemčiji zagrozili, da jo bodo spremenili v Vietnam. Nemški radikalci so bili tisti, ki so Nemčiji zagrozili, da ji bodo storili to, kar sama - prek Amerike - počne Vietnamu. Osama bin Laden je dolgo grozil, da bo Zahodu - in še posebej Ameriki - storil to, kar Zahod - in še posebej Amerika - počne Bližnjemu vzhodu. In potem je to tudi storil, toda to je storil on, ne pa evropski študentje, zrevoltirani nad zahodnim/ameriškim/imperialističnim posiljevanjem Bližnjega vzhoda.
Ker pa je 2. junija 1967 med študentskimi demonstracijami, ki jih je podžgal obisk iranskega šaha Reze Pahlavija, pod policijskimi streli obležal berlinski študent Benno Ohnesorg, je bilo le še vprašanje časa, kdaj bodo zagoreli nemški trgovski centri. In res, 2. aprila 1968 sta Baader in Ensslinova - s še dvema somišljenikoma - simultano, v razmiku nekaj minut, zažgala dve frankfurtski veleblagovnici. Ulrike Meinhof je zapisala: »To, da zažgeš en avto, je zločin - to, da jih zažgeš sto, pa je politično dejanje.« Nekaj ur kasneje so jih prijeli. In zaprli. Springerjevi mediji so zganjali populistični trušč in pozivali k linču, zato ni čudno, da je neki pleskar le nekaj dni kasneje ustrelil Rudija Dutschkeja, »Rdečega Rudija«, enega izmed voditeljev nemškega študentskega gibanja, ki pa je - tri krogle! - čudežno preživel, in da so Baaderja, Ensslinovo in njuna somišljenika obsodili na tri leta zapora.
Ko so jih junija 1969 izpustili na prostost, kjer naj bi počakali na odločitev višjega sodišča o preostanku njihove kazni oz. o potencialni pomilostitvi, so se umaknili v ilegalo: najprej so zbežali v Francijo, od tam v Italijo, toda ko so se vrnili v Nemčijo, so Baaderja prijeli. Povsem nehote - in naključno. Pozabil je prebrati lažne osebne dokumente, ki so mu jih dali, tako da potem policaju, ki ga je ustavil, ni znal povedati, koliko otrok ima - to je pisalo v dokumentu. Logično: vrnili so ga na prestajanje kazni. Kjer pa ni ostal dolgo. Rešili sta ga dami: prvič, Ulrike Meinhof je vodstvo zapora obvestila, da z Baaderjem pišeta pomembno knjigo o delinkventni mladini in da bi morala nujno pregledati arhive na Inštitutu za družbene študije, drugič, vodstvo zapora je v to privolilo, tako da so Baaderja 14. maja 1970 odpeljali na Inštitut, tretjič, na Inštitutu je čakala Ensslinova z oboroženo ekipo, in četrtič, po nekaj strelih je Baader skočil skozi okno in spektakularno zbežal. Vsi skupaj so poniknili. Ulrike Meinhof tudi. Njene novinarske kariere je bilo konec.
Dan, ko je Baader zbežal iz zapora, je bil dan, ko je nastal Kompleks Baader-Meinhof, alias Skupina Baader-Meinhof, alias Frakcija rdeče armade, alias RAF. Takoj po Baaderjevem begu pa so imeli tudi sestanek, na katerem so sklenili, da bodo iz Berlina zbežali, toda ne v kako drugo nemško ali evropsko mesto, ampak na Bližnji vzhod - k palestinski organizaciji Al Fatah, ki je tedaj veljala za teroristično. Rafovci so kontakt s Palestinci vzpostavili že prej - hoteli so orožje, toda predstavniki Al Fataha so jim rekli, da jim bodo orožje dali šele, ko se bodo podvrgli strogemu vojaškemu treningu. In to pri njih, pod njihovo taktirko - v Jordaniji, kjer so imeli svoje vojaške poligone. Junija je okrog 20 rafovcev v dveh skupinah - s povsem spremenjenim, po novem arabskim imidžem in ponarejenimi potnimi listi - iz Vzhodnega Berlina odpotovalo v Jordanijo, kjer so se urili v gverilskem boju, streljanju, metanju bomb, izdelovanju eksploziva, sabotažah, ugrabljanju ljudi in ropanju bank.
Tako kot danes rečejo, da je ta ali ona islamistična teroristična organizacija povezana z Al Kaido, so lahko tedaj rekli, da je bil RAF povezan z Al Fatahom, toda razlika je občutna: z Al Kaido so povezane le islamske teroristične skupine, z Al Fatahom pa je bila povezana neislamska skupina, RAF. Rečeno bolj splošno: med islamskimi in neislamskimi terorističnimi skupinami je obstajala solidarnost, celo afiniteta, pa četudi so bile med njimi hude, tako rekoč nepremostljive kulturne razlike. Še več, rafovci so svoje gostitelje, fanatične muslimane, dobesedno šokirali: prvič, moški in ženske so spali skupaj, in drugič, ženske so se sončile gole. Fatahovci so ponoreli, rafovci pa so dahnili le: »Protiimperialistični boj in seksualna emancipacija gresta z roko v roki!« Ali kot je dodal Baader: »Fukanje in streljanje sta ena in ista reč!« Fatahovci tega niso razumeli. Kakor tudi niso razumeli njihove zahteve, naj jim instalirajo avtomat za Coca-Colo. Fatahovci niso vedeli, kaj je bolje: da jih oborožijo ali razorožijo? Čas je bil, da se razkropijo.

Strah je reakcionaren!

Rafovci so bili tako pripravljeni, da zrušijo Zvezno republiko Nemčijo - bilo jih je okrog 25. Ker so za organizacijo in logistiko svojega podtalnega življenja potrebovali kapital, so kmalu - v razmiku nekaj minut - oropali tri berlinske banke. Te simultane rope so potem ponavljali, se stalno selili, iskali varna stanovanja in hvalili zimo, ker so dnevi kratki, tako da se jih ne vidi. »Če se sovražnik bori proti nam, je to dobro, ne pa slabo,« je rekel Mao, ki so ga ljubili tako kot urugvajske Tupamarose, Cheja, Lenina, Fanona, Brechta, Nečajeva, Marighello, LSD in seks. Bili so predani, fanatični in inteligentni, obenem pa se za svoje življenje niso bali. »Strah je reakcionaren!« Za stvar so bili voljni umreti, kar je prišlo z dobo, v kateri sta bila atmosfera in kontekst taka, da je samožrtvovanje izgledalo kot nekaj povsem racionalnega, še posebej za rafovce, ki niso hoteli, da bi po študentskem gibanju, ki je kolapsnilo malo prej, kolapsnilo še njihovo gibanje. Da pa ne bi šli po poti študentskega gibanja, so morali narediti korak naprej - in dvigniti orožje. In prepričani so bili, da nimajo izbire.
Toda že po minornem streljanju v Frankfurtu, ki ni terjalo življenj, je Nemčijo zajela histerija: mediji so vreščali, »Baaderjevo tolpo« so razglasili za državnega sovražnika št. 1, policija je postavljala zasede, blokade in kontrolne točke, vrstila so se množična legitimiranja, Nemčijo, ki so jo preletavali helikopterji, so polepili s tiralicami, ljudje so pošiljali informacije o »sumljivih« osebah, notranji minister Hans Dietrich Genscher pa je vojno proti terorju predal Horstu Heroldu, ki je začel graditi masivni, kompjuterizirani, orwelski protiteroristični sistem. Nemčiji se je zmešalo, še preden se je sploh kaj zares zgodilo: rafovci so oropali nekaj bank, ukradli nekaj avtomobilov, ponaredili nekaj dokumentov in se zapletli v nekaj strelskih obračunov s policijo, ki pa niso zahtevali žrtev. Z nesorazmernim aparatom, ki so ga nemške oblasti mobilizirale, da bi ustavile peščico rafovcev, bi lahko ustavile Sovjetsko zvezo. Heinrich Böll, nemški nobelovec, ki je sarkastično zapisal, da gre za vojno »šestih proti šestdesetim milijonom«, je imel povsem prav, javnomnenjske ankete pa so presenetljivo pokazale, da bi bil vsak dvajseti Nemec voljan skriti rafovca.
Da je bilo med rafovci veliko žensk, je logično: ko se ženske aktivirajo in uprejo, se sistem, ki temelji na njihovi pasivnosti, zamaje. Zato ne čudi, da je prva žrtev te vojne proti terorju prav ženska, rafovka Petra Schelm, ki je 15. julija 1971 v Hamburgu padla v strelskem obračunu s policijo. Šele potem je v strelskem obračunu z rafovci padel prvi policaj. Do sredine leta 1971, ko je bila v zaporu že polovica prve generacije rafovcev, je bila na vsaki strani mrtva po ena oseba, toda izgledalo je tako, kot da je Nemčija sredi kataklizme. Rafovci, ki so trdili, da je treba v boju proti sistemu kršiti vseh 10 zapovedi in vse »buržoazne zakone«, so medijem, ki so nekajkrat pisali, da je Ulrike Meinhof že mrtva in da je naredila samomor (in da so jo že sežgali v hamburškem krematoriju), sporočili: »Prišli smo, da bi organizirali oboroženi upor proti družbenemu redu, ki temelji na privatni lastnini in izkoriščanju. Boj se je šele začel!«
In kot so poudarjali, so vojno napovedali »ameriškemu imperializmu«, »strategom genocida nad Vietnamci«, »simbolom sistema«, »buržoaznemu neredu«, »komercializaciji družbe«, »imperialistični mašini« in »državnemu terorizmu«, ne pa ljudstvu. In res, civilistov niso pobijali: v Frankfurtu so razstrelili stavbo ameriške vojske (en mrtev vojak), v Augsburgu so razstrelili policijsko postajo (brez mrtvih), v Münchnu so razstrelili avtomobile pred uradom za kriminalne preiskave (brez mrtvih), v Karlsruheju so razstrelili avto zveznega sodnika (brez mrtvih), v Hamburgu so razstrelili prostore Springerjevih medijev (brez mrtvih), v Heidelbergu pa kasarne ameriške vojske (trije mrtvi vojaki). To je bilo obenem tudi vse: 1. junija 1972, le nekaj mesecev pred palestinskim atentatom na izraelske olimpijske športnike v Münchnu, ki ga je organiziral Abu Hasan, nekdanji vojaški trener rafovcev, so prijeli Baaderja, kmalu zatem pa še Ensslinovo, Ulrike Meinhof in druge zvezdnike prve generacije rafovcev, Jan-Carla Raspeja, Holgerja Meinsa, Brigitte Mohnhaupt in Irmgard Möller.

Samomor je zadnje dejanje upora!

Zlagoma so vsi skupaj pristali v zaporu Stammheim, kjer so vzdrževali »revolucionarno disciplino« in »partijsko linijo«, navijali Santano, Erica Claptona in Ten Years After, poslušali radio, gledali TV, brali stripe o Racmanu Jaki in Mikiju Miški, študirali knjige o urbanem gverilskem boju, terorizmu in izdelovanju eksploziva, postavili radijski intercom sistem, prek katerega so ves čas skrivaj komunicirali, in občasno gostili ugledne obiskovalce (Jean-Paul Sartre!), obenem pa so mučeniško protestirali, češ da živijo v nacističnem koncentracijskem taborišču, da njihove celice spominjajo na plinske celice, da so podvrženi torturi, da jih »mučijo z izolacijo«, da jih počasi ubijajo, da jim perejo možgane, da so žrtve »državnega terorizma«, da jim država počne to, kar Izrael dela Palestincem, kar Amerika dela Vietnamcem in kar čilska hunta dela svojemu ljudstvu. Stalno so gladovno štrajkali (Holger Meins se je izstradal do smrti!), postavljali bizarne pogoje (socialno zavarovanje in pokojnine za vse zapornike, pravica do štrajka, spolno mešani zapori ipd.), sojenje, ki je potekalo v novi, utrjeni, strogo varovani stavbi, pa so prelevili v karnevalski teater: zmerjali so sodnika, psovali pravno državo, kričali in recitirali svoje antifašistične traktate, motili postopke in vpili, da gre za »montirani proces«, za pričo pa so klicali Richarda Nixona. Sojenju so hoteli na vsak način zbiti kredibilnost, v tem zbijanju kredibilnosti pa se je najbolj stegnila Ulrike Meinhof: 8. maja 1976 so jo v celici našli obešeno. »Samomor je zadnje dejanje upora.« Njen pogreb je bil masovka, rafovci pa so trdili, da so jo umorili, s čimer naj bi se izpolnile njihove prerokbe o »državnem terorju«.
Paralele z Al Kaido so nezgrešljive: tudi rafovci so akcije pogosto izvajali simultano, tudi njih je Zahod privlačil in obenem odbijal, tudi oni so skušali zrušiti mit o vsemogočnosti imperialistične mašine, tudi njih je vojna proti terorju povezala z drugimi organizacijami (npr. 2. junij, Socialistični kolektiv pacientov), obenem pa jim prinesla množico novih rekrutov. In ta druga generacija rafovcev je potem skrbela za izenačevanje rezultata: smrt Holgerja Meinsa so maščevali z atentatom na nekega sodnika, smrt Ulrike Meinhof so maščevali z atentatom na vrhovnega tožilca, izrek dosmrtne kazni za rafovce pa so maščevali z likvidacijo nekega bankirja. V Stockholmu so zavzeli nemško ambasado in zahtevali izpustitev vseh rafovcev prve generacije, ker pa jim je ugrabitev spodletela, so ugrabili Hannsa Martina Schleyerja, predsednika Združenja delodajalcev, in ponovno zahtevali izpustitev vseh rafovcev, toda nemške oblasti v izmenjavo niso privolile.
Med pogajanji, ki so trajala šest tednov, je večina rafovcev druge generacije odletela v Bagdad, kjer jim je Abu Hani, »boter evropskih teroristov«, predlagal, naj ugrabijo še nemško potniško letalo, ki pa so ga potem v njihovem imenu ugrabili štirje Palestinci - letalo Lufthanse, ki naj bi 13. oktobra 1977 s Palme de Mallorce odletelo v Frankfurt, so namreč preusmerili v Mogadiš. Ironično, pilotiral je Zohair Jusif Akače, alias »Mahmud«, ki se je pilotiranja naučil na britanskem aeronavtičnem kolidžu (podobno kot »mučeniki« 11. septembra!), toda nemški komandosi so z akcijo, ki je trajala le nekaj minut, ugrabitelje, ki so mislili, da so Baader in ostali že na poti v Mogadiš, pobili - z izjemo Suhaile Sajeh, ki je preživela.
Ko so Baader, Ensslinova, Raspe in Möllerjeva izvedeli, da je ugrabitev spodletela, so sklenili, da naredijo kolektivni samomor - Baader in Raspe sta se ustrelila, Ensslinova se je obesila, Möllerjeva pa se je zabodla, a je preživela. To je bila gesta ultimativnih mučenikov, ki se skušajo razstreliti skupaj z državo. Računali so, da bodo s kolektivnim samomorom državi in imperialistični mašini zadali smrtni udarec, da bo to za državo politična katastrofa, da jo bo to pokopalo in da bodo ljudje, ki bodo v njihovem kolektivnem samomoru videli izpolnitev njihove prerokbe o državnem terorizmu, končno vstali. Njihovi simpatizerji so vse, kar je kazalo na samomor, prikazovali kot dokaz, da je šlo za umor, zrežiran kot samomor, pa četudi bi lahko v tem videli tudi ultimativno žrtev mučenika, ki svoj samomor zrežira kot umor, ali pa kot testament revolucionarja, ki se sam odloči, kdaj bo umrl.
Baader in njegovi so prišli pač do točke, ko niso mogli ostati na pol poti. Mislili so, da bodo za sabo potegnili množice, da je torej čas zrel, toda nemški proletariat je bil predobro plačan in premalo konflikten, da bi jih razumel. Mislili so, da bodo zadeli srce sistema, toda sistem je brez srca - ubiješ direktorja banke, pa ga zamenja drug človek. Mislili so, da je mogoče z norim, sunkovitim dejanjem spremeniti tok zgodovine, toda revolucija ne pride kot jutro po neprespani noči. Jasno, rafovci druge generacije so Schleyerja potem likvidirali - ker niso imeli boljše ideje. Nekateri so se predali, nekateri so zbežali na Bližnji vzhod, nekateri v Vzhodno Nemčijo, nekateri so se odrekli terorizmu, nekaterim se je zmešalo, nekateri so se skušali povezati z italijanskimi Rdečimi brigadami, nekateri s francosko Action directe, nekateri so padli v akcijah - še so pobijali »centre« sistema, toda brez konteksta. Ko je padel berlinski zid, so padli tudi rafovci. In ko so leta 1998 sporočili, da končujejo projekt, ki so ga začeli 14. maja 1970, so se vsi vprašali: kdo? Leto kasneje so maskirani gverilci oropali armirani kombi, ki je prevažal bančni denar - nič, tretja generacija rafovcev se je hotela verjetno, kot pravi Michael Burleigh, avtor kulturne zgodovine terorizma, naslovljene Blood & Rage, le dostojno upokojiti.

Mož, ki je razumel Baaderja

Heroldov protiteroristični sistem je do konca sedemdesetih ustvaril 37 masivnih podatkovnih baz, v katerih je bilo obdelanih skoraj pet milijonov oseb in več kot 3000 organizacij. Več kot 6000 oseb so imeli pod stalnim nadzorom, v podatkovnih bazah pa so imeli celo dosjeje oseb, ki plačujejo v gotovini, in oseb, ki ne prejemajo otroških dodatkov. Horst Herold, ki je bil prepričan, da bi lahko s takim protiterorističnim sistemom v tridesetih preprečil vzpon nacizma, je rekel: »Andreas Baader je bil edini človek, ki me je razumel - in jaz sem edini človek, ki je razumel njega.« Ne brez razloga. »Prvo vprašanje, na katero moramo odgovoriti, je, ali je terorizem - in njegove številne manifestacije, tako v Nemčiji kot drugod po svetu - produkt storilcev, Baaderjev in Meinhofov, njihovih bolnih umov, kot bi mnogi rekli, ali pa je le odsev določenih družbenih situacij v zahodnem in kakopak tudi vzhodnem svetu, tako da nadzidava le zrcali probleme, ki objektivno obstajajo. Če je tako, potem bi morali najprej premisliti, kdo naj se prvenstveno vključi v boj proti terorizmu: policija ali politika. Po moje bi morala politika spremeniti pogoje, v katerih se lahko rojeva terorizem - zato nima smisla, da ljudi tolčemo po glavah ali pa da jim glave odbijamo, kot zahtevajo nekateri. Vplivati bi morali na zgodovinske vzroke in učinke.«