Triaža

Slaba kri.

Triaža je inverzija komedije M*A*S*H. Problem je le v tem, da inverzija komedije tokrat ni tragedija, ampak dolgčas, v katerem Zahod zaradi vojne, ki poteka v Kurdistanu, trpi bolj od samih žrtev te vojne. Branko Djurić igra namreč kurdskega doktorja, ki vodi »mobilno poljsko bolnišnico«, de facto jamo, v katero kurdski borci dovažajo ranjence: tistim, ki jih je še mogoče rešiti, pritakne rumeni trak, onim, ki jih ni več mogoče rešiti in ki so - zaradi slabe tehnične in medicinske infrastrukture - odpisani, pa pritakne modri trak. Trik je v tem, da odpisane potem milostno odpiše kar sam - z revolverjem. In v ta ekstremni svet - med groteskne, somračne paradokse vojne (in Matrice) - padeta dva zahodna fotoreporterja, Mark (Colin Farrell) in David (Jamie Sives), ki se takoj vživita, pa čeprav prvi bolj kot drugi, kar veste po tem, da si drugi med tistimi razcefranimi, razpadajočimi ranjenci stalno maši nos. Mark, ki je tja očitno prišel zato, da bi širil mit o tisočinki sekunde, ki vojnega fotografa ločijo od smrti, ne viha nosu, pravi paradoks pa se zgodi, ko se sam znajde med odpisanimi - in ko mu doktor pritakne rumeni trak. Zahodnjaku prizanese - hej, v nasprotnem primeru ni filma. Ni fotk. Ni resnice. In ni pravega trpljenja. Kar je poceni trik, še cenejši pa sledi: Mark - in z njim film - se potem preseli v civilizacijo, kjer ga začnejo mučiti, trgati in cefrati vsemogoče travme, bolj rambovske od Ramba. In Danis Tanović, avtor Nikogaršnje zemlje, potem naredi vse, da bi Mark čim bolj trpel in da bi trpel bolj kot Kurdi - to je pravo trpljenje. To je pekel! Da je to res pravi pekel, veste po dveh rečeh: po tem, da je Markovo trpljenje bolj vizualno od kurdskega trpljenja (ki si kakopak ne zasluži estetiziranih flashbackov), in po tem da na pomoč pokličejo psihoanalitika, ki ga igra nihče drug kot Christopher Lee, tako da se vprašate: pa mu ja ne bo spil krvi?