8. 4. 2010 | Mladina 14 | Kolumna
V lastnem soku
Pahor sam ne more vladati, v veliko koalicijo pa tudi ne more
© Tomaž Lavrič
Ekonomski in socialni krizi se je morda pridružila še politična. Pahor si je skuhal juho, ki jo bo težko prebavil. Težave si je naprtil sam, deloma z ravnanjem v sporu Zalar-Brezigarjeva, še bolj s svojim celotnim vodenjem koalicije in vlade.
Zdaj je postavljen pred izbiro: ali se ukloni ultimativnim zahtevam LDS in požre debel cmok ali pa se sprijazni z odhodom Kresalove in njenih. Prostora za časten umik in kompromis je malo.
Če se bo Pahor zahtevam LDS uklonil, bo to eden njegovih večjih kozolcev, huda blamaža in udarec po njegovi avtoriteti. Toda če bo presodil, da bi mu umik LDS zelo otežil življenje ali celo ogrozil njegovo premierstvo, bo to storil, saj v oblasti uživa in se je oklepa. Vse bo zavil v visoko retoriko, da bi se zmazal vsaj v lastnih očeh. Za zdaj bolj diši po njegovem popuščanju, LDS pa utegne malo zamižati.
Stranka je v precepu. Če bo odšla, ji grozi, da bo utonila v anonimnosti in na volitvah padla iz parlamenta. Zaradi odločnosti in načelnosti bo nekaj simpatij tudi pridobila, zlasti, če bo okrnjeni oblasti šlo slabo. Če bo Pahor popustil, bo ostala pri vzvodih oblasti, njena teža se bo povečala, hkrati pa se bo znova hočeš nočeš prepustila premierovemu zmedenemu, solističnemu vodenju in usodi njegove oblasti, ki bleščeča zanesljivo ne bo. Bolj ko se bodo volitve bližale, teže bo sedanji manever ponoviti. Če bo zdaj zmagala, potem pa na etapni zmagi zaspala, ne bo dosegla nič.
Oblast bi izstop LDS močno pretresel. Koalicija bi v parlamentu izgubila absolutno večino. Manjšinska vlada bi bila šibka in reforme, na katere se Pahor toliko obeša, da je zanje izumil poseben semafor, bi bile najverjetneje pokopane. Vloga Zaresa in Desusa bi se okrepila, teža SD zmanjšala. Vlada bi krizo, ki je vedno tudi stvar psihologije, obvladovala še teže, saj bi se ji avtoriteta dodatno zmanjšala.
Predčasnih volitev kljub temu najbrž ne bi bilo, saj jih ustavna ureditev ovira. Predvsem pa bi za oblast pomenile samorazpustitev, kapitulacijo pred krizo in lastno nesposobnostjo. Za pomanjšano levo koalicijo in tudi za SD bi bila volilna zmaga v tem primeru izključena, zmagovalec pa zanesljivo Janševa SDS.
Tudi velike koalicije skoraj zanesljivo ne bo, vsaj v tem mandatu ne. To velja ne glede na odločitev LDS. Pahor jo izrecno zavrača, hkrati pa z njo koketira - da laže kroti koalicijske partnerje, varuje lastno kožo pred napadi opozicije in se gre svoj čudni odnos z Janšo. Toda večina članstva in poslancev SD veliki koaliciji nasprotuje - izbruhnil bi upor z nepredvidljivim razpletom.
Tu je tudi vprašanje ugleda. Veliko koalicijo bi hotela voditi oba, Pahor in Janša, na tronu pa je prostor samo za enega. Janši se nikamor ne mudi, saj kriza dela zanj; to bi se spremenilo le, če bi se začelo krepko gospodarsko okrevanje in drugačen način vladanja. Na obzorju ni videti nič od tega.
Velika koalicija bi bila tudi škodljiva - pred volitvami ali po njih. Janez Šuštaršič, nekdanji šef Umarja, je trdil, da bi lahko prinesla preboj - sporazum med SD in SDS o nevmešavanju v gospodarstvo, civilno družbo in pravno državo, ker bi stranki ugotovili, da si ne moreta nenehno gledati pod prste. Toda veliko verjetneje je, da bi si partnerja plen razdelila, ne pa se mu odrekla. Povezava SD in SDS bi resno ogrozila demokracijo in prinesla nov sunek neoliberalizma. Potem je boljše, da vlada Janša, z močno opozicijo.
V nečem pa bi lahko bila velika koalicija srednjeročno koristna: načeloma bi odprla prostor za novo levo stranko, ki se svojega levičarstva ne bi sramovala.
Nazaj k razpletanju medigre z LDS. Kako se bo končala, je odvisno tudi od Zaresa in Desusa. Zares ultimata ni postavil, vendar je v podobni dilemi kot LDS. Njegov položaj v vladi bi se po morebitnem odhodu LDS okrepil, vendar se zelo moti, če domneva, da bi se mu zato povečala podpora volivcev. Morda celo nasprotno.
V bistvu so vse tri male vladne stranke živo zainteresirane, da odide ne LDS, ampak Pahor. Sodelovanje v vladi pod njegovo komando jim volivce prej krade kot pridobiva. Za to je precej kriv sam premier; vlada krizo zaradi njega obvladuje slabše, kot bi jo lahko. Hkrati premier vlada na način, ki dela družbo še bolj živčno in negotovo. Velik del javnosti (tudi veliko medijskih ljudi) postaja nanj dobesedno alergičen.
Nasploh bi bila Pahorjeva zamenjava najboljši razplet sedanje krize. Pri tem je jasno, da se to ne more zgoditi takoj. Vendar je lahko pretres pomembna psihološka prelomnica.
Morebitna zamenjava je najbolj odvisna od SD. Pahor je svojo stranko pomagal dvigniti na vrh, a ji hkrati jemlje identiteto in jo tako ubija - zlasti njeno socialdemokratsko krilo. Je nekakšen slovenski Blair - formalno socialdemokrat, ki pomaga uvajati neoliberalizem ali to vsaj dopušča. Hkrati se Pahor od stranke nenehno distancira in ji jemlje besedo, da je lahko ima več sam. SD sploh ne obstaja več, pravi kritični insider, in to velja v glavnem tudi za druge stranke; so samo še njihovi voditelji, razlike med strankami pa so bolj ali manj le še razlike med njimi.
No, proces Pahorjevega vsebinskega praznjenja in marginaliziranja SD se vendarle še ne zdi povsem končan. Premier še ima deloma zvezane roke. Stranka je z njim nezadovoljna, a se ji še vedno zdi, da z njim stoji in pade. To je čedalje bolj zmotno mnenje in to bi morali vedeti vsaj strankarski veterani.
Nezadovoljstvo se bo zdaj okrepilo, tudi če se bo stranka v prvem refleksu strnila okoli voditelja. Ali se lahko nezadovoljstvo prevesi v resen razmislek o Pahorjevi zamenjavi, je najbolj odvisno od treh majhnih strank. Če bi se povezale in tiho ali glasno, vendar odločno zahtevale, da je premier zamenjan ali pa bodo koalicijo zapustile, bi lahko to pomenilo Pahorjev konec. Kajti SD sama ne more vladati, v veliko koalicijo pa ne more. Postala je zelo ranljiva.
Seveda bi bil dogovor o zamenjavi premiera mogoč le, če bi naslednika ponudila SD (najbrž kakega zaupanja vrednega človeka iz gospodarstva, akademskih sfer ali tehnokrata).
Kaj se bo iz vsega tega izcimilo, ni jasno. Položaj je po svoje paradoksen. Vlada ni na čedalje slabšem glasu zaradi v celoti zgrešenega, avtoritarnega ali populističnega vladanja. Močan je vtis, da je realno dogajanje pravzaprav nekoliko boljše od občutenega. Smo v fazi krize, ko absolutno prevladuje pesimizem in ko živce po malem izgublja vsa družba.
S Pahorjem na premierskem položaju se bo tako stanje nadaljevalo - upanje, da bi se korenito spremenil, je zanemarljivo. V škodo vseh se bodo nadaljevali tudi podoptimalno vladanje, histerija, zmeda in pretresi, kakršen je zdajšnji, vsa levica pa bo veselo plula proti porazu leta 2012. In premier bo še naprej govoril stavke kot ... sem dober krizni menedžer, imam jasno vizijo, ljudje se bodo navadili mojega načina.
Človek ne ve, ali bi se jokal ali smejal. Optimizem in samozavest sta v redu, vendar morata ohraniti stik z realnostjo in ne smeta lesti proti burkaštvu, pa čeprav včasih opremljenem s kancem samoironije. Ki pa je bolj naslajanje nad tem, kaj vse zmore ta enkratni osebek.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.