8. 4. 2010 | Mladina 14 | Kolumna
Umetnost molka
Iskal sem, kolikor se je dalo, vendar nisem zlahka naletel na javni spor med predsednikom vlade in enim izmed vodilnih ministrov, ki bi bil podoben nedavnemu spopadu pri nas
Če državniki in ministri veliko govorijo javnosti, se lahko zgodi, da vzdramijo domišljijo množicam in se te začnejo ukvarjati z državniki in ministri v neznanih smereh. Javnosti se tedaj mora oprostiti, če se v vladno politiko vedno bolj vtika ali pa o njej razmišlja bolj, kot bi bilo za državo koristno. Zlasti v trenutkih, ki so tvegani.
Iskal sem, kolikor se je dalo, vendar nisem zlahka naletel na javni spor med predsednikom vlade in enim izmed vodilnih ministrov, ki bi bil podoben nedavnemu spopadu pri nas. Predsednik vlade je rekel ministru, naj se znebi pomočnika, ker se ljudje pritožujejo, da ta vtika nos v zadeve, ki se ga ne tičejo. Minister je predsedniku vlade odgovoril - zelo odločno -, da tega ne bo storil. Nastala je, kot se temu reče, pat pozicija, ki jo je rešil ministrov pomočnik - in s tem rešil vlado krize -, tako da se je umaknil sam.
Pikantnost zadeve je dvojna. Prvič, omenjenemu pomočniku so očitali stvari iz starodavnih komunističnih časov, ko je bil policaj. Drugič, premier je s tem, da je zahteval odstranitev ministrovega pomočnika, javno naredil prijateljsko gesto do opozicije, ki je bila ob pomočnikovem delovanju v sedanji vladi zaradi tistega komunizma hudo jezna. In javnost? Javnost je začela polglasno ugibati, ali si predsednik vlade želi imeti opozicijo ali se ji dobrika, ker bi se z njo raje združil v veliko koalicijo. Ljudje se temu niso preveč čudili, če ne izvzamemo ene podrobnosti: kdo bi v takšni veliki koaliciji bil prva roka in kdo druga?!Večji problem od vseh drugih.
Morebiti je vse tako tudi moralo biti in se je prav to hotelo povedati. Bližnja prihodnost bo na to odgovorila. Kajti zelo je v naših razmerah mogoče tudi nekaj veliko manjšega: tam zgoraj so se kratko malo prepirali. Udeleženci so, tako kot učenci nižjih razredov, hoteli pokazati, da znajo razobesiti svojo trmo.
Zadnje je v naših razmerah zelo mogoče, je naše razumevanje človeškega. Je nekaj, kar nam je dano, kar smo vedno nosili v sebi in se temu tudi na najvišjih položajih ne odrečemo zlahka. Poskušal sem se spomniti, ali bi to bilo mogoče, denimo, pri Angležih. Šel sem pol stoletja nazaj - to mi je zaradi let v novinarstvu dovoljeno - in se spomnil afere Profumo. Saj morda veste: obrambni minister, sicer poročen z izredno lepo filmsko igralko, se je zapletel v ljubezensko razmerje z dekletom bolj sproščenega vedenja, ki pa je prav takrat imelo razmerje tudi z brhkim pomočnikom sovjetskega vojaškega atašeja.
Ne govorimo zdaj o tej še vedno ne popolnoma pozabljeni aferi, marveč o obnašanju udeležencev. Predsednik vlade je zvedel za to afero in poklical ministra na pogovor. Kako je pogovor tekel, ne moremo vedeti, kajti, drugače kot v našem domačem primeru, Angleži o zapletih v vladi ne govorijo javno. Minister je kmalu odstopil. To je vse.
Naši ministri in drugi politiki veliko obešajo na veliki zvon. Vsi vemo skoraj vse. Pa se zaradi tega spori vlečejo, nabiramo jih in se jih lahko v letu ali dveh nabere toliko, da vlada izgublja videz resnobe. Zakaj ne bi več molčali? Človek, ki je umetnost molka še najbolj obvladoval, je bil pokojni Drnovšek. Tudi on se sicer ne bi mogel primerjati niti z nekaterimi Američani. Ne mislim na zadnjega Busha, ki je burno hvalil svojega obrambnega ministra Rumsfelda še takrat, ko so ministra zaradi poteka dogodkov v Iraku javno napadli generali. Raje grem v zgodovino. Ko je v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja predsednika Wilsona zadela kap in je bil popolnoma nezmožen delovanja, je stvari do konca mandata na skrivaj prevzela njegova soproga, skupaj z državnim sekretarjem. Javnost ni zvedela nič. Prosim vas, ameriška javnost, ki je vajena velike obveščenosti!
Še besedo dve o našem drugem predsedniku. Pred nekaj leti sem imel čast voditi z njim televizijski pogovor. Ko sva po 30 minutah končala, je obsedel in me ostro gledal. Potem je rekel le dve besedi: »Nisem zadovoljen.« To je zvenelo kot tista slavna replika kraljice Viktorije: »I am not amused.« (Ni mi pogodu.)
Šlo je za moje vprašanje, zakaj je dovolil, da se afera izbrisani tako vleče. Pojasnjeval je, da so te zadeve reševali »postopno«. Hotel je, da ne vprašam tako polemično, kot se mu je zdelo, in ponovila sva tistih nekaj stavkov, čeprav je pravzaprav vse ostalo enako. Hotel sem samo reči, da je predsednik svoje nestrinjanje izrazil zelo na kratko.
Zaradi tega nisem bil presenečen. Leta 1991, ob osamosvojitvi, je hotel, da ga spremljam v letalu na kratek obisk na Dunaju. V letalu me je vprašal, kako si predstavljam prihodnje odnose s Srbi. Povedal sem mu, kar sem mislil. Molčal je deset minut, preden je odgovoril, da se v glavnem strinja. In spet molčal.
Ko je bil predsednik, se je znal razjeziti, tudi takrat, ko je šlo za Rome, in povedal je vaščanom, kaj si misli, toda kratko, nekaj krutih besed. Sploh pa je rad veliko in trdovratno molčal.
Stalin - naj mi bo dovoljeno, da ga omenim, delam pa to zaradi diplomatskega primera. Pred drugo svetovno vojno se je gospodar Kremlja tajno pogajal z Angleži in s Francozi o sodelovanju proti Hitlerju. Šlo je počasi in ne ravno uspešno. Britanci in Francozi so imeli veliko pomislekov. Niso pa vedeli, da se Stalin za njihovim hrbtom že pogovarja z Berlinom, niso tega vedeli vse do tistega dne, ko je von Ribbentrop odpotoval v Moskvo. Stalin je znal molčati.
Velika umetnost je to, delovati v popolnem molku, dokler nekaj ne postane neizpodbitno jasno. Morali bi se tega naučiti. Imeli smo nekdaj ljudi, ki so znali molčati, tudi med diplomati. Med največjimi diplomati nekdanje Juge je bilo veliko zelo razumnih Slovencev, ki so znali vse - govoriti in molčati. Imeli smo diplomate, kot so bili Černej, Vilfan, Bebler, Brilej, Kveder. Da, Kveder! Ko je bil veleposlanik v Bonnu, je sporočil svoji vladi, naj ne misli, da Zahodna Nemčija ne bo prekinila diplomatskih stikov, če priznamo Vzhodno Nemčijo. V Beogradu so vsi zamahnili z roko, tudi Tito, pa se je izkazalo, da je imel veleposlanik prav. Rekel je to, potem pa seveda molčal.
Bil bi skrajni čas, da začnemo razmišljati o tem, kdaj govoriti, kako in koliko. Da se tudi posvetimo veliki umetnosti jedrnatosti, če že ne molčanja. Umetnosti molka.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.