Tim Winton: Vdih

+ + + +

Valovi adrenalina

Samo na začetku se nam zdi, da bo Vdih blizu mladinski literaturi, pa še to, potem ko pozabimo, da čisto na začetku skozi oči reševalca ugledamo stanovanje, ki je odlično pospravljeno in kadaver našamponiran, da bi bilo vse skupaj videti kot samomor. Ostalo je ekskurzija v čase odraščanja, gre za prepoznavna sedemdeseta; dva poba v kraju nekje na jugu Avstralije, kjer je v glavnem žaga in poleti nekaj kopalcev in spomin na kite, ki so nekoč plavali mimo, sta pridna in delata, da si lahko kupita sur-ferske deske in se potem z lokalno ekipo važijo drug pred drugim.

Grejo se, kdo si več upa, in so zraven tudi čisto pobalinski; eno prvih, iniciacijskih srečanj med pripovedovalcem in Loonijem, nomen est omen, je strašenje turistov, ko se na videz utopi, zares pa potopi med korenine mangrov pred zgroženimi in nič hudega slutečimi kopalci. Potem gre tako naprej, še posebej pospešeno, ko ju v uk vzame najbolj korajžen in ekstremen starejši kolega, ki so mu vsi zavistni in je legenda iz surferskih revij. Sčasoma vse bolj ekstremno deskanje, vedno bolj izpostavljeni deli koralnega grebena, miljo, tri milje od obale, potem že nestrpno čakajoč poročila o nevihtah, primerjanje plimnih tablic, vemo, kako to gre pri vodnih športih, za katere je potrebna prav posebna vremenska situacija. Proti koncu seveda svet, Indonezija zahodno od Sumatre, Mehika, Tajska, na vseh tistih razvpitih lokacijah, kjer srečujemo brezdelne zbildane porjavele tipe z blond puncami. Vendar Winton preseneti; ne samo zato, ker, skladno z naslovom romana, popiše cel register dihanj, potapljanje na dah in mučno brezzračno svaljkanje po morskem dnu, kadar te zabije in poplakne val, fantje tudi zadržujejo sapo, to je njihova igra, zdržati in se malo tudi že zadevati s pretiravanjem, brez zavedanja, da je dihanje človekov najboljši prijatelj, ali pa tej ugotovitvi navkljub. Takoj zraven je prisluškovanje očetovemu smrčanju, ki potem potihne vse do novega hropca, do novega dihanja. To je zgodba o ljudeh, ki se zadevajo, z adrenalinom, s hiperventilacijo, z vztrajanjem na meji med izdihom in novim vdihom, in morda je ravno zato to pisanje preživelega skoraj nostalgično, mehko, prelito s spominsko patino in seveda nekoliko tudi kritično do nekdanje mladostniške arogance in izzivanja življenja. Ob tem nam z nekaj drastičnimi epizodami prikaže motivacijo ljudi, ki ne morejo izstopiti, ko jih enkrat zadene tista ostra in izčiščena zavest o sebi in svoji ogroženosti. Vse malo cikne na ballardovski Trk, samo da so namesto avtov surfi in namesto asfalta morja široka cesta.