Operacija Stadion

Nogometni stadion Royal Bafokeng v južnoafriškem Rustenburgu bo 12. junija, ko se bosta na njem udarili Amerika in Anglija, verjetno nabito poln. Navijači bodo vseh 42.000 vstopnic razgrabili - vsaj tako že ves čas napovedujejo organizatorji. Ne brez razloga: v Rustenburg naj bi se zgrnilo 25.000 angleških navijačev. Ali nekaj takega. Toda če bi ljudje verjeli v mite o Al Kaidi, če bi torej verjeli v mit o njeni vsemogočnosti ali pa v mit o njeni vsepovsodnosti (oh, ali pa v mit o njeni izmuzljivosti, nezgrabljivosti in neizsledljivosti), potem bi bil stadion Royal Bafokeng prazen. Povsem. Totalno. Prazen do zadnjega kotička! Ne le navijači, ampak tudi nogometaši se na njem ne bi niti prikazali. Vsi bi to tihožitje - osamljeni, zapuščeni, evakuirani, karantenizirani stadion - le gledali z distance. Specifično: s TV-distance. Kajti Al Kaida je nedavno zagrozila, da bo 12. junij prelevila v 11. september - da bo torej stadion Royal Bafokeng prelevila v Svetovni trgovinski center. In to med tekmo - pred TV-kamerami. Pred globalno publiko. »Kako neverjetno bi izgledala tekma med Ameriko in Anglijo, ki bi potekala v neposrednem prenosu in na polnem stadionu, ko bi prek tribun zagrmel zvok eksplozije, ki bi stadion postavila na glavo in za sabo pustila na stotine mrtvih!«
Rekli boste: pa kaj? Saj ni prvič! Točno, Al Kaida je nogometu, nogometašem, nogometnim stadionom in nogometnim prvenstvom grozila že prej. Recimo: leta 2008 je zagrozila, da bo minirala evropsko prvenstvo v Švici in Avstriji. »Tarča je Euro 2008,« so sporočili prek spletne strani in dodali, da bodo »najbolj varni evropski državi spremenili v pekel, kakršnega vidimo v Iraku in Afganistanu«. To, da jim ni uspelo, govori bodisi o tem, da Al Kaida ni vsemogočna in vsepovsodna in da mučenikov, ki bi se hoteli razstreliti z nogometnimi navijači, ni ravno na pretek, ali pa o tem, da za miniranje nogometnega prvenstva potrebuješ več kot le spletno stran. A po drugi strani, že leto prej so sporočili, da naj bi Al Kaida načrtovala bombni atentat na tekme angleške prve lige in da naj bi skušala stadion Stamford Bridge, na katerem igra Chelsea, ali pa stadion Old Trafford, na katerem igra Manchester United, preleviti v Svetovni trgovinski center. Jasno, v orožje za množično uničevanje naj bi se prelevilo manjše letalo, ki bi ga pilotiral samomorilski mučenik. In jasno, vse skupaj naj bi se zgodilo pred TV-kamerami, v živo, v »realnem« času. Ni se zgodilo.
In tudi lige niso prekinili: če bi verjeli v mite o Al Kaidi, bi jo nemudoma prekinili. In odpovedali. To, da Al Kaidi ni uspelo v treh letih »zadeti« niti ene tekme angleške prve lige, pa govori o tem, da terorizem ni ravno rutinski jutranji odhod v tovarno in da moraš biti za teroristično mučeništvo motiviran bolj kot nogometaši pred derbijem Manchester United vs. Chelsea. Je pa tudi res, da so januarja letos na Otoku razkrili vsebino tajnega varnostnega poročila Svetovno prvenstvo 2010 v Južni Afriki - teroristična grožnja, ki pravi, da obstaja velika verjetnost, da bo Al Kaida na svetovnem prvenstvu ciljala angleške nogometaše, še posebej na tekmi z Ameriko, atentat pa naj bi izvedle podružnice Al Kaide, ki da že »spijo« v Južni Afriki, verjetno nekje med tistimi »petimi milijoni ilegalnih priseljencev«. Specifično, za razstrelitev tekme med Anglijo in Ameriko - ali pa angleških nogometašev oz. angleških navijačev - naj bi bila zadolžena skupina Al Šabab, povezana z Al Kaido in Somalcem, ki je pred časom s sekiro napadel danskega »Mohamedovega« karikaturista Kurta Westergaarda. Ni mu uspelo. Westergaard se je še pravi trenutek zaklenil v varno sobo. Na stadionu Royal Bafokeng ne bo varnih sob. Je pa res, da na stadionu Royal Bafokeng tudi s sekiro ne boš prišel daleč.
Kot rečeno, Al Kaida nogometu ni zagrozila prvič. In trik je ravno v tem »saj ni prvič« - v tem »spet«. Al Kaida je nogometu zagrozila tolikokrat, da je to zdaj že vzorec. Rekli boste: Al Kaida se očitno zelo dobro zaveda simbolne vrednosti, ki jo ima nogomet - in neprecenljivega spektakelskega potenciala, ki ga ponuja nogometna tekma visokega profila. Po drugi strani pa lahko tudi rečete: Al Kaida hoče igrati nogomet! Al Kaida se hoče vključiti v nogomet! Al Kaida se hoče vmešati v nogomet! Al Kaida hoče profitirati z nogometom! Hej, lahko da se skuša vključiti v trgovino z nogometaši! Lahko da hoče služiti s transferji! Nemška teroristična skupina Baader-Meinhof je ropala banke, da bi lahko financirala svoje operacije - Al Kaida bi morda rada svoje operacije financirala s preprodajanjem nogometašev.
Kar nas pripelje do dodane vrednosti tokratne grožnje: stadionu Royal Bafokeng - in tekmi med Anglijo in Ameriko - je namreč zagrozila alžirska podružnica Al Kaide. Poudarek je kakopak na besedi: alžirska. Alžirija igra v skupini z Ameriko, Anglijo in Slovenijo. Trik je v tem, da alžirska podružnica Al Kaide ni zagrozila tekmi med Alžirijo in Anglijo niti tekmi med Alžirijo in Ameriko, kaj šele tekmi med Alžirijo in Slovenijo, ampak tekmi med Ameriko in Anglijo. Kar pomeni, da je zagrozila glavnima tekmecema Alžirije - pač reprezentancama, ki najbolj »ogrožata« napredovanje Alžirije v naslednji krog tekmovanja. Lahko bi rekli, da skuša Al Kaida prestrašiti angleško in ameriško reprezentanco, da ju skuša vnaprej destabilizirati, da ju skuša psihološko zlomiti - da skuša torej vplivati na dogajanje v skupini C. Ali bolje rečeno: alžirska podružnica Al Kaide skuša Alžiriji olajšati napredovanje v naslednji krog - ali pa ji vsaj povečati možnosti. Ne le da se je Al Kaida priključila navijaški noriji, ampak skuša - v imenu nacionalnega interesa - zrežirati tekme in potek svetovnega prvenstva, še toliko bolj, ker je svojo operacijo vnaprej napovedala. Pri tem je dobro le to, da Slovenije - ponosne razširjevalke demokracije v Iraku in Afganistanu - ne omenja niti ne opazi, pa četudi igra v skupini z »njeno« ekipo. Obenem pa kaže, da je tista enotna, homogena, »revolucionarna« zunanja politika Al Kaide razpadla, da se je začela drobiti in omejevati na ozke nacionalne interese: alžirska veja Al Kaide hoče le pomagati svoji reprezentanci.

Zunanja politika nogometa

Protiteroristični eksperti zdaj špekulirajo, da Al Kaida tekmi med Anglijo in Ameriko grozi le zato, ker hoče prikriti, da v resnici načrtuje simultani napad. Ne pozabite, tekem je veliko, stadionov tudi, in seveda - alžirska veja Al Kaide je en passant med potencialne tarče uvrstila tudi Francijo, Nemčijo in Italijo, ki da so »del zionistično-križarskega pohoda proti islamu«. Letala bombe naj bi tokrat zamenjali tovornjaki bombe, kar pomeni, da bodo morali organizatorji varnostne ukrepe tako zaostriti, da bo vstopanje na stadione izgledalo kot nekdanje vstopanje v dežele vzhodnega bloka. Vprašanje ni, ali se lahko ponovi München '72, ampak - ali se lahko ponovi 11. september. Pri čemer vsi ponavljajo: če bi pred 11. septembrom vse tiste grožnje Al Kaide vzeli resno in če bi povezali vse »točke«, potem se 11. september ne bi zgodil! Zato zdaj grožnjo jemljejo resno - in zato skušajo zdaj »točke« povezati, še toliko bolj, ker so varnostne službe že lani oktobra suspendirale in karantenizirale teroriste, ki so se na svetovno prvenstvo pripravljali v Somaliji in Mozambiku.
Iskreno rečeno: varnostne službe imajo prekleto prav, da grožnje Al Kaide jemljejo resno in da skušajo povezati »točke«. Še bolj iskreno rečeno: to, kako kredibilna je teroristična grožnja, ni odvisno od tega, kaj pravi Al Kaida, ampak od tega, kaj zahodne zaveznice - na čelu z Ameriko in Anglijo - počnejo na Bližnjem vzhodu, recimo v Iraku ali Afganistanu. Če tam počnejo hude svinjarije, potem so grožnje Al Kaide zelo kredibilne. Ali bolje rečeno: grožnje Al Kaide so v takem primeru kredibilne, pa četudi Al Kaida ničesar ne reče in četudi ničesar ne načrtuje. Vsak pokol nad civilisti, ki ga v Afganistanu zagrešijo Američani ali pa Angleži, je kredibilna grožnja Ameriki in Angliji. Prav to je tisto, kar je treba vzeti resno - in prav s to »točko« je treba povezati tekmo med Ameriko in Anglijo.
Ta »točka« pa trenutno diši po kredibilni grožnji. Spomnite se le nekaterih »incidentov«, ki so se zgodili zadnje čase. Za začetek: britanski mediji so razkrili, da se britanski vojaki v streljanju urijo tako, da ciljajo makete muslimanskih mošej. V britanski vojaški bazi Catterick so recimo postavili sedem replik mošej, kar za muslimane - še posebej za tiste bolj militantne, magari fundamentalistične in džihadistične - ni ravno dobra novica. Na začetku leta so ameriški vojaki v neki afganistanski vasici - v provinci Paktia - obkolili hišo, v kateri so slavili rojstvo otroka, ubili dva moška in potem še tri ženske: dve sta bili noseči, tretja je bila še najstnica. Pentagon je sporočil, da sta bila moška terorista in da so bile ženske že mrtve, ko so ameriški vojaki tja prišli - pobili naj bi jih spolno represivni, mačistični, mizoginični talibani. Z noži. Še več, ameriški vojaki so mrtvim ženskam krogle celo izrezali, da bi izgledalo, kot da so bile zaklane. No, Pentagon je nedavno vendarle klonil, zgodbo spremenil in potrdil, da so vse te civiliste pobili ameriški vojaki. Skoraj sočasno pa je spletna stran Wikileaks razkrila šokantne posnetke, na katerih se vidi, kako so ameriški vojaki leta 2007 v Iraku s helikopterja mirno pobili ducat civilistov, med katerimi sta bila tudi dva reporterja tiskovne agencije Reuters. Vojaki so - sodeč po pogovorih med njimi, ki jih slišimo - vse skupaj razumeli kot rutinsko operacijo. In v tem je problem, pravi Stephen Soldz, ameriški psihoanalitik in urednik bloga Psyche, Science, and Society: to namreč kaže, da ameriški vojaki iraške civiliste vidijo v povsem razčlovečeni obliki, kar »vodi k dehumanizaciji okupirane populacije«. Ko ljudi enkrat več nimaš za ljudi (ampak recimo za piksle v računalniški igrici), jih lažje pobijaš - in pokoli so le še izvrševanje naloge, le še rutinsko opravljanje dela. Jasno, ti pokoli - in ta dehumanizacija okupirane populacije - so kredibilne grožnje Zahodu. Al Kaidi sploh ni treba ničesar reči.
Toda unikatnost tokratne grožnje ni v tem, da se je zgodila v kontekstu pokolov nad civilisti, ki kličejo po tistem bin Ladnovem quid pro quo, ampak v načinu, kako naj bi teroristi razstrelili tekmo med Anglijo in Ameriko: alžirska podružnica Al Kaide je namreč sporočila, da bo na stadion Royal Bafokeng pritihotapila eksploziv, ki ga je nemogoče zaznati, potemtakem eksploziv, ki ga ne more detektirati nobena varnostna naprava na svetu! Kako boste ljudi - recimo navijače, ki bodo prišli na tekmo - prepričali, da ste teroristom odvzeli eksploziv, ki ga je nemogoče zaznati? Če ga ne more detektirati nobena varnostna naprava na svetu, potem ne obstaja, boste rekli - džihadisti se le igrajo s psihologijo Zahoda. Vsekakor, toda grožnja z nezaznavnim, neizsledljivim, fantomskim eksplozivom - ultimativnim orožjem za množično uničevanje - ima še en podton: Al Kaida bo teroristični napad simbolno izvedla, ne da bi ga zares izvedla. Že sama grožnja bo imela status dejanja - že sama grožnja z napadom bo imela status napada.

Al Kaida leta ‘68

To kakopak kaže, da je začela Al Kaida prevzemati gverilske taktike uličnega teatra, ki so jih ob koncu šestdesetih uporabljali ameriški protestniki, recimo razvpiti, legendarni, manični, lucidni Abbie Hoffman, ki je v tedanji kontrakulturi, študentskem revoltu, boju za državljanske pravice in protivojnem gibanju videl drugo ameriško revolucijo. »V ameriškem sistemu ni ničesar, kar bi kazalo na to, da je ljubezen sila, s katero je mogoče zmagati. Naš ameriški sistem črncu dopoveduje, da se mora divje upreti, če hoče kaj dobiti. Da mora ubijati. Da mora pobijati belce.« V sebi je, kot pravita njegova biografa Daniel Simon in Jack Hoffman, videl Cheja druge ameriške revolucije, mučeniškega angela revolucije, padlega v boju in glorificiranega v smrti, toda ko je Marxa soočil z McLuhanom, je ugotovil, da morajo sodobni revolucionarji zavzeti televizijo, ne pa tovarne, da morajo vse početi za TV-kamere in da morajo v resno politično akcijo vnesti »zabavni faktor«. Revolucijo je videl kot TV-spektakel - kot nekaj, kar se zgodi v neposrednem prenosu. Če je bilo policajev več kot protestnikov in če so jih tepli, toliko bolje! Ni boljše televizije od kontrasta med humanostjo protestnikov in nehumanostjo policije. Proti sistemu se lahko boriš le z »vojno sliko« oz. s »sliko vojne«. Televizijo je razumel bolje kot tedanji šefi ameriških televizij.
Ko je spoznal Diggerje, člane subverzivnega uličnega teatra, je od besed/groženj prešel k »terorističnim« dejanjem: odprl je trgovino, v kateri je bilo vse brezplačno, na newyorški borzi je borzne posrednike zasul z dolarskimi bankovci, v veleblagovnici Macy's je kupcem delil brezplačna oblačila, za ameriškega predsednika je nominiral pujsa po imenu Pigasus in napisal je knjigo Ukradi to knjigo, nekakšen vodič po rečeh, ki so brezplačne ali pa ki jih lahko ukradeš, ne da bi te dobili. Mediji in policija so povsem resno jemali njegove »grožnje«, da bodo v vodovodni sistem spustili LSD in Chicago poslali na trip, da bodo v jezero Michigan spustili 10.000 golih hipijev, da bodo razstrelili Amfiteater, v katerem se je odvijala predvolilna konvencija demokratske stranke, in da bodo delegate ugrabili, jih prepeljali v Wisconsin, jih preoblekli v vietkongovce in jih potem spustili skozi mesto z rižem v roki. Dan, ko je borzne posrednike zasul z dolarskimi bankovci, je razglasil za dan, ko se je zlomila
newyorška borza. Borzo je simbolno zlomil, ne da bi jo dejansko zlomil. Kar je tako, kot če bi Al Kaida nekaj dni po tekmi med Anglijo in Ameriko sporočila, da je razstrelila stadion Royal Bafokeng.
Toda svojo najbolj slovito »teroristično« operacijo je izvedel 21. oktobra 1967, ko je oznanil, da bo iz Pentagona izgnal hudiča, in sicer tako, da ga bo dvignil 30 metrov od tal in spravil v lebdeče stanje. Ko je s somišljeniki prišel pred Pentagon, da bi začel z levitacijo, so oblasti tja takoj poslale vojsko. Izgledalo je resno. Abbie Hoffman je takoj zatem sporočil, da je levitacija Pentagona uspela. Pentagon je dvignil, ne da bi ga dvignil. Al Kaidina grožnja z neizsledljivim eksplozivom je nadaljevanje Hoffmanove grožnje z levitacijo Pentagona. Al Kaida ne stremi k interaktivnosti, ampak k interpasivnosti, kot jo je definiral Slavoj Žižek: le zakaj bi pogledal film, če pa ga je namesto mene že videl DVD-snemalnik, ki ga je posnel. Interpasivno funkcionirajo tudi TV-sitkomi, ki se smejijo namesto publike, objokovalke, ki žalujejo namesto žalujočega, in tibetanski molilni lonček, ki moli namesto vernika. Zakaj bi se smejal, če pa se namesto mene smeji sama TV-serija? Četudi se subjektivno nismo zabavali, smo se zabavali objektivno. Le zakaj bi Al Kaida razstrelila stadion Royal Bafokeng, če pa bo to namesto nje opravil neizsledljivi eksploziv? Le zakaj bi Al Kaida sploh kaj naredila, če pa namesto nje dela grožnja? Le zakaj bi Al Kaida grozila Zahodu, če pa namesto nje grozijo sami pokoli v Afganistanu in Iraku?

Zunanja politika bejzbola

Čudno je le, da Al Kaida cilja nogomet. Ameriki je vseeno za nogomet. Če bi hotela Al Kaida zadeti Ameriko ali pa zrušiti ameriški imperij, svojega smrtnega sovražnika, potem bi morala ciljati bejzbol. Bejzbol in ameriški imperij sta bila vedno globoko prepletena, namreč pravi Robert Elias, avtor knjige The Empire Strikes Out - How Baseball Sold U.S. Foreign Policy & Promoted the American Way Abroad. Kjer so se izkrcali marinci, se je izkrcal tudi bejzbol - na Kubi in Guamu, Haitiju in Samoi, Portoriku in Filipinih, tudi na Japonskem. Bejzbol je bil patriotsko orodje za promocijo Amerike in indoktrinacijo tujih ljudstev - nihče ni tako učinkovito in tako neumorno mahal z ameriško zastavo kot bejzbol. Amerikanizacije novih teritorijev si ni bilo mogoče predstavljati brez bejzbola. Bejzbol je intoniral ameriške vojaške in korporativne intervencije v Srednji in Južni Ameriki - v Nikaragvi, Mehiki, Panami, Kolumbiji, Dominikanski republiki, Braziliji, Čilu in Argentini. Bejzbolisti so vojake mojstrili v metanju bomb, ameriška bejzbolska liga je podprla korejsko in vietnamsko vojno, politiki pa so v času hladne vojne zagotavljali, da je bejzbol ta, ki širi demokracijo in ameriško mladino odvrača od komunizma. Bejzbol je bil marketinško orodje, mehanizem družbene kontrole, navijač ameriškega imperializma in nevtralizator gneva pri ljudstvih, ki jih je okupirala Amerika, vključno z Iračani in Afganistanci. Bejzbol je vedno marširal s Pentagonom in Belo hišo, zato ne preseneča, da je salutiral tudi po 11. septembru, da so ga tedaj razglasili za »zaklonišče v viharju«, da so se na bejzbolskih igriščih odvijale demonstracije ameriške vojaške odločnosti in da je Bush vojno proti terorju, Afganistanu in Iraku lansiral prav s »popolnimi meti« na stadionu Yankeejev. In temu Elias pravi »zunanja politika bejzbola«.
Ironija je le v tem, da bo zdaj zaradi zunanje politike bejzbola najebal nogomet.