Ne pozabi me

proti

Nepozabno kot 11. september!

Zdaj niti romance ne zmorejo več brez huronskega, bučnega, »šokantnega« finalnega obrata. Romanco Ne pozabi me si bomo zapomnili le po koncu, hočem reči, po finalnem twistu. A po drugi strani: to je približno tako, kot bi rekli, da smo si 11. september zapomnili po napadu na Svetovni trgovinski center. Tale romanca je tako neoriginalna, da si mora prisvojiti konec, ki ni njen - konec, ki si ga ne zasluži. Konec, ki ga ni vredna. Konec, ki je tako zgrešen in tako lažniv, kot bi bil zgrešen in lažniv konec, ki bi trpljenje mladega Wertherja izenačil s trpljenjem Judov v nacističnih lagerjih smrti. Konec, ki ima težo zanikanja Holokavsta. Zelo daleč gredo, da bi rešili film, kar je seveda trapasto, še toliko bolj, ker imajo v filmu ultrahormoniziranega Roberta Pattinsona, ob katerem menda punce širom sveta množično omedlevajo - ko ga zagledajo, imajo orgazmični občutek, da jih je ugriznil. Pattinson, ki mu je ime Tyler, tokrat ne igra vampirja, toda rojen je v krvi - tako kot Ally (Emilie de Ravin), s katero shodi: Tylerjev brat je naredil samomor, Allyjino mater pa so ustrelili pred njenimi očmi. Oba sta zato po malem blodna, po malem ranjena, po malem tesnobna, po malem boemska, po malem neodločena, po malem jezna, tako da se zdi, da je sesanje krvi stalna opcija - če se ne bi srečala, bi kri verjetno spila svojima očetoma, odvetniku (Pierce Brosnan) in policaju (Chris Cooper), s katerima imata nedokončani romanci. Toda če hočeš spiti kri, moraš odpreti usta - in ko jih odpreta, je na njunih besedah več prstnih odtisov kot na žrtvah serijskih morilcev. Klišeje nosita tako samozavestno kot junaki petega nadaljevanja Ameriške pite, pa četudi živita v svetu, v katerem je Ameriška pita prišla šele do prvega nadaljevanja. Kako lahko ljudje, ki pravijo, da »živijo za trenutek«, počnejo reči, ki so jih »videli že stokrat«, mi ni jasno.