Andrej Studen: Pijane zverine

+ + + +

Moralna in patološka zgodovina alkoholizma na Slovenskem od začetka 19. stoletja do dvajsetih let dvajsetega stoletja.

Zgodovinar Studen podrobno predstavlja tekste, ki so obravnavali pijančevanje kot problem. Če je še do 18. stoletja žganje veljalo kot zdravilna in praznična pijača, se je s časom industrializacije drastično povečala žganjekuha. Tako zaradi napredka tehnike kot zaradi razširitve izbora, saj so poleg sadja in korenin začeli kuhati šnops tudi iz žita, krompirja in divjega kostanja. Na dimenzije razmaha kažejo podatki, da je l. 1876 na Kranjskem delovalo kar 4294 kmečkih žganjarn, ali pa, da so l. 1888 bolj vneti pivci zvrnili po 2 litra žganjice na dan! V primerjavi z vinom in pivom je žganje absolutno dominiralo.

Ob teh številkah in pojavu fenomena pijanca, ki se spremeni v žival, ki laže, krade, prešuštvuje in ubija, je najprej po alkoholizmu udarila katoliška morala, ki je popivanje označevala kot greh, za njim pa sta nastopili še medicina in psihiatrija, ki sta definirali alkoholike kot človeške degenerirance.

Po deželi so nastajala številna protialkoholna društva, protialkoholna glasila, podučna literatura o bridki usodi alkoholikov, na trgu so začeli ponujati celo nadomestek alkohola po imenu alkolin. V družbi sta se kresali dve mnenji: pitje kot bolezen in pitje kot droga in razvedrilo po težkem delu.

V 20. st. je del psihiatrije po doktrini evgenike predlagal celo kastracijo nepoboljšljivih pijancev med 25 in 55 letom, ki pa ni uspela zaradi upora - katoliške cerkve. Ta je namreč popivanje štela za greh in ne za dedni zapis.

Skratka, zgodovina alkoholizma, ki beleži številne zapise, vendar pa bralec pogreša nekaj foucaultovskega uvida, ki bi diahrono pojasnjeval razmah in družbeno funkcijo alkoholizma.