Skriti zaliv

za +

Cona somraka.

Tale dokumentarec so hoteli posneti legalno, pa ga niso mogli. Zato jim ni preostalo drugega, kot da so ga posneli ilegalno - skrivaj, brez dovoljenj, s skritimi in infrardečimi kamerami, gverilsko, brez pristanka tistih, ki so jih snemali. Delfini bi verjetno na snemanje takoj pristali, ljudje, ki jih brutalno koljejo, pa ne. Na snemanje ne bi pristali niti po premisleku.

Ne le da snemanje za njih ni dobro - snemanje je za njih katastrofa. Za vsakim SeaWorldom, v katerem delfini zabavajo turiste, je namreč klavnica, v kateri masakrirajo delfine in jih predelujejo v prestižne kulinarične izdelke. Vsak Flipper je le vrh ledene gore, alergičen na snemanje in fotografiranje, le iluzija, ki vidi skozi ljudi. In Skriti zaliv, polemični ekološki šokumentarec, dobitnik letošnjega Oskarja, nas odpelje v japonski Taiji, »malo mesto z veliko skrivnostjo«. Rečeno naravnost: mesto z mračno, mučno, morilsko, zločinsko skrivnostjo. Navzven izgleda povsem normalno, celo pretirano normalno - idilično, snažno, urejeno, optimistično, bleščeče, razkošno, kičasto, tako rekoč disneylandsko. Hja, imajo tudi svoj SeaWorld, v katerem ljudi zabavajo delfini, toda vse to je le krinka za fatalni »skriti« zaliv, kamor množično zganjajo delfine, ki jih potem bodisi pokoljejo ali pa prodajajo
SeaWorldom širom sveta. Specifično: iščejo »novega« Flipperja - in če se delfin ne kvalificira za »novega« Flipperja, ga pokončajo. In ko slišimo, da prebivalci Taijija sploh ne vedo, kaj se dogaja v zalivu, se spomnimo na zgodbo o Nemcih, ki so živeli ob nacističnih lagerjih smrti, ne da bi vedeli, kaj se v njih dogaja. In ta paralela ni tako nedolžna, če pomislite, da je treba delfine rešiti prav zato, ker so tako podobni ljudem. Aktivisti so v preteklosti že organizirali vsemogoče gverilske operacije, s katerimi so skušali osvoboditi delfine in razkrinkati Taiji, toda nikoli niso prišli daleč, saj so jih vedno brutalno ustavili - razlog več, da je ekipa, ki je posnela Skriti zaliv, svojo operacijo koncipirala kot vojaško invazijo, kot diverzantsko akcijo »posebnih enot«. Sestavili so »elitni vod«, svojo verzijo Oceanovih 11, v kateri so se znašli tako potapljači in kaskaderji kot dizajnerji Lucasove firme Industrial Light and Magic, ki so v zalivu gverilsko in trilersko instalirali dobro zakamuflirane HD kamere in mikrofone, tako da so morali japonski »ribiči« potem le še izvesti svoj harpunski »Texas Chainsaw Massacre«, ki skriti zaliv prelevi v rdeče morje, v stresni in agonični splatter. Japonska vlada, ki je pokole nad delfini stalno zanikovala ter obenem podkupovala komisije in medije, da so to »zgodbo« ignorirali ali retuširali, je zdaj postavljena pred dejstvo, pred ultimativni dokaz: pred film, ki se je snemal sam. Nič, vsaj enkrat se je iz ameriškega tipa invazije rodilo nekaj dobrega.
(Kinodvor)