Antikrist

za +

Adam in Eva.

Lars von Trier je lansiral filmsko gibanje Dogma, da bi film očistil zadušljive artificielnosti in ga vrnil v njegovo izhodiščno, naturalistično, »naravno« stanje, toda en passant je sam - vključno s svojimi filmi a la Manderlay in Direktor - postal tako irelevanten kot najbolj artificielni filmi.

Ker pa je prevelik narcis, da bi užival v tej depresivni, neprostovoljni anonimnosti, in ker se zaveda, da film ni medij za luzerje, ampak za patološke iluzioniste, ki pričakujejo ostre reakcije, je svoje ponovno vstajenje zložil iz provokativnega naslova, pikantne smrti otroka in hardcore seksa, de facto torture porna, prekritega z morbidnostjo, ob kateri bi zardevala celo Bergman in Tarkovski, ki žal nista nikoli padla v tako kastrativno nemilost, da bi potrebovala šokantni comeback. Ko Charlotte Gainsbourg in Willem Dafoe na začetku fukata, izgubita otroka - preveč jima prihaja, da bi opazila, da je mali medtem stopil na okensko polico in omahnil v operni slow-motion chiaroscuro. Otrok tu ni produkt seksa, ampak kolateralna škoda seksa. Film se ne začne s kreacijo, ampak z degeneracijo - z antidarvinističnim splatterjem. In v tem spiralnem prostem padu ostane tudi potem, ko mutira v baročno psihodramo žalujočega, razbolelega, obupanega para, ki ga občutek krivde utaplja v citatih Avdicije, Šajnanja, Rosemaryjinega otroka, Strindbergovega avtodestruktivizma, Kierkegaardove tesnobe in srednjeveške folklore. Idilična gozdna koča, v katero se zatečeta, da bi se terapevtsko pofukala, je preveč tipična za slasherje, da ne bi doživela bližnjega, sadomazohističnega, grotesknega srečanja s kačo, izvirnim grehom in drugimi momenti Geneze, ki za »padec« še enkrat okrivi žensko, pa četudi se vsi ostali procesi, naravni in kulturni, postavijo na glavo. Iz penisa ne teče sperma, ampak kri - in Geneza ni stvar Boga, ampak halucinacija ateista, ki ne more preboleti, da na koncu od vse tiste Geneze ne ostane nič.