Spopad titanov

Ateistični teizem.

Naslov Spopad titanov zveni tako dobro, da je bil 3D rimejk spektakla, posnetega leta 1981, neizogiben, še toliko bolj, ker vključuje starogrške bogove, polbogove, Meduzo, Pegaza, orjaške škorpijone, mečevanje, intrige, večnost, destrukcijo, ljudi, ki premalo spoštujejo bogove, in zelo malo časa, ki ga ima na voljo sandalska ekspedicija, da deželo in Andromedo, kraljevo hčerko, reši pred božjim srdom, o katerem je treba vedeti le to, da grozi z Olimpa, ki je videti kot lasvegaški lounge, v katerem Liam Neeson in Ralph Fiennes hlinita, da sta Zeus in Hades. Vau!

Spopad titanov je kičast kot spopad civilizacij, pa četudi tisto famozno »mehanično« sovo, mali fetiš originalnega Spopada titanov, vrže v smeti. Demonstrativno! Kot da bi hotel reči: s kičem smo opravili - zdaj gre zares! Film se začne kot popolna apologija kiča, potem pa se dela, kot da svoje kičavosti - in arhaičnosti - ne opazi, tako da mora Louis Leterrier, avtor prvih dveh Transporterjev in Neverjetnega Hulka, najprej iz sebe potegniti Georgea Lucasa, da spletkarska Zeus in Hades slučajno ne bi zašla v prehudo impersoniranje Elvisa, ki se mu je v originalu dovolj dobro približal Laurence Olivier, in da bi lahko v nadaljevanju iz sebe - smrtno resno, kot da je Oliver Stone - potegnil še Michaela Baya, iz Sama Worthingtona, ki hlini polboga Perzeja, pa ultrakinetičnega Terminatorja, ki mu kakopak pripadeta čast in slava, da se epsko spopade z digitalnimi reimaginacijami slovitih stop-motion efektov Raya Harryhausna, rojenih za »izgubljene svetove«, »srednje svetove« in kolosalne hulkovsko-cloverfieldske beštije, kot so Meduza, Kraken in Calibos, ki jih je v originalu ubila »lepota« (via Harry Hamlin!), tu pa na koncu res verjamete, da jih lahko pokonča le ta, ki je preživel četrtega Terminatorja in Avatarja in ki - v imenu retro dogajanja - izgleda kot Steven Seagal v filmu Rolanda Emmericha.