Roberto Bolaño: Noč v Čilu

+ + + +

Sokoli in golobice

Bolaño, boem, je umrl zaradi odpovedi jeter pri petdesetih, menda zaradi džankozne preteklosti; omenjam samo zato, da poudarim, da je njegova življenjska špura kar najbolj različna od špure pripovedovalca njegovega romana Noč v Čilu. Tam mlad jezuit, član Opusa Dei, »apolinični« kritik in »dionizični« pesnik, ki sovraži in odjebava vse po vrsti, sodeluje v celi kopici obskurnih akcij in situacij. Gre recimo na turnejo po Evropi, da se izobrazi v ohranjanju cerkva in njihovih fasad, in tam njegovi escrivajevci vsi po vrsti gojijo sokole, ki potem strmoglavljajo golobe, ki serjejo po ustanovi, a samo enkrat ga preblisne, da je golob vendar simbol Svetega duha, ki se spusti z neba recimo ob Kristusovem krstu v Jordanu.

Zdaj pa krvave zračne bitke, slavnostne ptice zrušene, da ne bi srale po zgradbah, ki dokazujejo božjo veličino. Ali pa uči čilensko hunto osnov marksizma, posluša njene trače in mačizme čez opozicijo in ženski del še posebej, hodi žurat v hišo, ki ima v kleti pravo malo mučilnico. Obsodbe totalitarnih režimov, tistega, kar je Marquez naredil s Patriarhovo jesenjo, se Bolaño loti skozi stranska vrata, skozi anekdote, ki si jih pripovedujejo čilski literarni brizgači, torej jetset. Vse je jako veselo in tudi prepredeno z veselimi moškimi objemi, s trepljanjem po ramenih, pa tudi nižje, okoli pasu in bokov in sploh. Predvsem pa je Bolaño avtor dolgega pripovednega diha. Njegov stavek je včasih dolg po stran in pol, spisan je hlastno, v enem samem zaletavem šusu, ki govori predvsem o pripovedovalčevem razumevanju sveta, o njegovi požrešnosti, da bi se vštulil med veličine, o njegovi pravzaprav bulimični drži. Stavek, ki se kotalika in pobira spotoma kar najbolj neverjetne zastranitve, stavek, ki skoraj bernhardovsko osvaja čim večji kos teritorija, ki hoče postaviti velikansko bralno past, je hkrati stavek, ki zahteva bralca z enakim dihom, bralca, ki bo sledil in po nekaj minutah ne pozabil, o čem bere. Občutek je malo podoben kot pri velikih francoskih ali avstrijskih stilistih, težko bi ga pripisali Latinoameričanu, kolikor jih poznamo. Pokaže se, da jih ne, da je ob njihovih najbolj reprezentativnih in izvoznih produktih tudi kar nekaj žlahtnega razblaženega modernizma v srednjeevropskem smislu, posebno v času po magičnorealističnem bumu, in Bolaño je, podobno kot Cortazar, ki se nam zdi včasih, tudi zaradi bivanja v Parizu, bolj francoski, pisec, ki je s stilom zajebal naša pričakovanja. In svojo domovino in njeno patriotsko preteklost, kolikor ni pisateljeva edina domovina jezik.