Niet: Trinajst

+ + +

V prvem desetletju tega tisočletja smo priče reaktivaciji pank skupin, ki so pričele ponovno nastopati v postavah, čim bližjih izvirnim. Večina od njih je dočakala tudi reizdaje oziroma celo prve izdaje albumov z materiali, starimi 20 let in več. No, ko je predlani Niet posnel Izštekane, so člani skupine napovedovali tudi nov album, in dočakali smo ga v aprilskih dneh. Trinajst je vrnitev na kraj zločina: v Činčev studio, kjer so prvi Nietovi posnetki nastali pred dobrega četrt stoletja. Tam je skupina posnela Melanholijo in nato v štirih letih še kup komadov, ki so nekje vmes kultno ponarodeli. Od smrti prvotnega pevca Primoža Habiča pa se je špekuliralo, da je z Nietom konec; po novi postavi, premoru in vrnitvi se je razprava razvila v dve smeri: ali so zdaj nastopajoči upravičeni do imena Niet in ali je to še vedno ista kultna zasedba. Obe razpravi sta precej brezpredmetni. Sedanji pevec Borut Marolt zadeve dela po svoje in daleč od slabotnega, Niet pa je še vedno bend, ki posreduje svoje staro (in od tega albuma tudi novejše) zvočno in lirično izročilo. V tem duhu je album Trinajst - ki bi se lahko gladko imenoval tudi Ducat, saj je zadnji komad zlepljenka vseh prejšnjih z iste plošče - nadaljevanje zgodbe. Nihilistična uporniška besedila in režeča glasba na trenutke zvenijo, kot bi pobrali neobjavljene komade iz osemdesetih let in jih revitalizirali. Kot nadaljevanje njihovega prvega albuma oziroma kasete Srečna mladina, ki je neke vrste nezakonski otrok - vsaj po razlagi kitarista, avtorja in tekstopisca Igorja Dernovška, ki pravi, da je Trinajst prvi pravi album kot celovit izdelek. Ne glede na to, da so založeni pri nacionalni hiši in da jih redno vrti Val 202, so možnosti, da bodo s ploščo

Trinajst naredili preboj v glasbena srca mainstream poslušalcev, sila majhne. Album je za širšo oziroma splošno publiko zvočno preoster in prehrupen, četudi se na njem skriva Dekle izza zamreženega okna, ki opeva pomladne trobentice (namesto nekdanjih vijolic), in je zraven še kak komad, ki ga lahko pogojno prebavijo nepankerska ali nerokerska ušesa. Še več pa je komadov, ki so precej bolj uporniški, razočarani oziroma družbeno našpičeni. Težava je v tem, da je moment njihove Trinajstice nekaj deset let prepozen, da bi med ciljno publiko zbudil kakšno resnično revolucijo. »Poglej okol', vstani, stari,« pojejo. Vprašanje, ali so bili pozivi k spremembam učinkovitejši nekoč ali danes, je retorično. Če bi šlo za bend s kontinuiteto nenehnega delovanja, ki bi zdaj izdal drugi ali tretji album, bi ga morda v poplavi dandanašnje godbe gladko preskočili, ker ne prinaša nič presunljivo novega in revolucionarnega. Na plošči so bolj punkovsko kot rokersko razpoloženi, sliši se želja, ampak zastane na starih okopih. S tem ni nič narobe za generacije, ki poslušajo Niet kot kulten bend. Vendarle pa Trinajst ne bo tisti izdelek, na katerem bo kult gradil višje. Kvečjemu naprej. Postano.