Bertolt Brecht: Zgodbe gospoda Keunerja; Me-Ti. Knjiga obratov

+ + + + +

Nemški dramatik in marksist je poleg znamenitih dram, romanov in teoretičnih spisov napisal tudi manj opazni deli.

Ta dva teksta obratov sta zbirki kratkih odstavkov, pisanih v obliki pregovorov. Toda ne dobrohotnih ali večnih modrosti, marveč kot črno duhovite osti. Vzemimo gospoda K., kateremu je pobegnil najboljši učenec. Pred razredom je odhod pospremil: »Škoda je, da je odšel. Ni pa hudo. Hudo bi bilo, če bi odšla vidva - pokaže na dva učenca, ki ju ni preveč cenil -, kajti vidva se nista ničesar naučila.«

Struktura domisleka pri Brechtu izhaja iz sposobnosti intelektualnega preživetja tudi v diktaturi. Preživetja, v katerem človek po porazu ohrani vsaj miselno digniteto. »Učenec Do je zagovarjal stališče, da moraš dvomiti o vsem, česar ne vidiš na lastne oči. Zardi negativnega stališča so ga ozmerjali in nejevoljen je zapustil hišo. Kmalu se je vrnil in dejal: Treba je dvomiti tudi o vsem, kar vidiš na lastne oči.«

Brechtu, ki je utekel nacizmu in ameriškemu lovu na komuniste, je končal v vzhodnonemškem komunizmu, a v zgodovino se ni zapisal kot režimski umetnik, zakaj izoblikoval je avtonomno držo pozitivnega cinizma: »Uvedba demokracije lahko pripelje do uvedbe diktature. Uvedba diktature lahko pripelje do uvedbe demokracije.« Znotraj katere pa se ne vrti v krogu, ampak si jemlje svobodo pogleda, ki šokira klišejsko miselnost. Skupaj z Me-tijem je občudoval način, kako je umiral An-tsa. Medtem ko je umiral, je reševal lahke naloge iz algebre. Umrl je sklonjen nad rešitve. »Bodisi je bil že pri kraju z razmišljanjem o smrti, ali pa se je vsaj odločil, da to vprašanje ne spada k rešitvam.«

Brecht prinaša svobodo tako do utečenega reda kot do travmatičnega sveta želja. »Treba se je odvaditi, da bi hodili na kraje, ki jih ni mogoče doseči peš.« Seveda ne v smislu, da se vdate v usodo, ampak bolj v starogrškem »gnothi seauton«.