Annie Proulx: Ladijske novice

+ + + +

Izven matične luke

Proulxova, ki jo morda poznamo kot avtorico zgodbe in scenarija za film Gora Brokeback, se je ob tem wisconsinskem delu svojega opusa ukvarjala tudi z Novofund-landci. Že iz uvodnih zahval vidimo, koliko raziskovanja je vloženega v ta roman o ljudeh, ki živijo ob morju in za morje, ki namesto svojih južnih sosedov, ameriških ribičev s parangali za tune in sabljarke, ki jih poznamo iz Viharja vseh viharjev, prezebajo cele dolge meglene zime, gledajo na morje in počitniško ali pa tudi bolj zares odhajajo na Florido, sanjajo o Karibih in Braziliji, barvajo in popravljajo čolne, ušpičijo kakšno, potem grejo nastavljat vrše za jastoge ali pa potolč kakšnega tjulnjega mladiča, zaradi mesa in ne toliko zaradi kožuha.

Vmes malo nalivajo, jejo lignburgerje in trske, s kapelini gnojijo vrtove, takšne lokalne zadeve. Proulxova svojega junaka, vdovca Quoyla, njegovi hčeri in teto spremlja na poti v neki daljni in večini neznani 'zavičaj', tam se potem marsikaj izkaže in razkrije, recimo mučna družinska zgodovina, epizode nasilnežev, roparjev in incestnežev. Vse pa se dogaja ob skoraj etnološki študiji malega mesta in okolice, vse je poimenovano dosledno čudaško in kot da bi toponimi razkrivali blaznost, praktičnost in nekakšno temeljno zadrgnjenost teh ljudi, vnanjo psihično zavozlanost, ki jo imajo pač vse ribiške skupnosti, od nekdaj, za zmeraj. Quoyle prvič dobi nekaj priznanja od okolice, ko piše za lokalni časopis - katerega urednik je alfa ribič - ladijske novice, poroča o požarih na ladjah, izginotjih ladij, naplavinah, nekaterih prav zaudarjajočih.

Vendar Proulxova ni naivna, njena proza je omrežena, že uvodi v poglavja so citati iz knjige o vozlih in z različnimi prepleti poskuša dati intonacijo posameznim delom, to ji nekoliko celo uspe, čeprav morda kakšna stvar učinkuje tudi pretenciozno in balastno. Vendar je to ena od njenih stilskih zvijač, njen stil je nedvomno manierističen, vendar tudi nekako škrt, to je svet predmetov, pisanje je samostalniško, pogosto manjkajo glagoli, kar vse samo kaže, da je to negotov svet, pod površjem tesnoben, in včasih se spomnimo na Robbe-Grilletovega Gleduha. S to razliko, da je pisava pri Proulxovi bistveno bolj estetizirana, zamolki se po nekaj stavkih razkrijejo kot nova podoba, te se izrisujejo počasi, po kosih, kot da bi zavest, da se ove stvari naokoli, morala najprej katalogizirati in obdelati vsoto posamičnosti. Senzacije v tej prozi predhajajo čustva in razumevanje, zato se nam zdi, da so stvari najprej po sebi, potem za nekoga, in dobimo formalno zahtevno paleto posebnežev, sosedov iz serije Severna obzorja.