Predrag Matvejević: Kruh naš

+ + + + +

Avtor legendarnega »Mediteranskega brevirja« tokrat z novim opusom.

Matvejević jemlje svoje pisanje kot humanistično poslanstvo, saj si za svoj predmet obdelave vzame čas, ki mineva v letih, celo desetletjih. Njegovo zadnje delo je sicer bralno mučno, ne spada med literaturo, ki jo lahko goltamo. Kruh naš vzhaja iz svetopisemskih zgodb, faraonske dobe, antične Grčije in Rima, judovske in islamske tradicije, krščanskih samostanov, srednjeveških mest, galej in iz taboriščnih spominov. A pisan ni v obliki fabule, temveč skozi mnoštvo drobnih vinjet, ki jih bralec dobesedno kruši. Eno po eno, pri čemer je fascinanten obseg aluzij in navedb.

Zorni kot bo bralcu, ki pričakuje gurmanski pristop, precej trpek, kar je cena kulturološkega potopa v zgodovino. Naj si bo v obliki posmehljivega imena jetniškega kruha, ki so mu v francoskih ječah rekli »pain de roi«, naj bo v benediktinski reguli, ki je določala minimalne obroke kruha, zakaj nič ni manj vredno kristjana kot pretiranost pri hrani, ali pa v življenju puščavnikov, katerim je krušne drobtinice prinašal krokar. Kruh je bival kot transcendenca, a ne le v krščanski liturgiji, temveč tudi pri Gandiju: »V svetu, v katerem je toliko lačnih, se Bog lahko pojavi samo v obliki kruha.« Pri beduinih je imel resda status brikolaža, saj so v isto torbo strpali tobak, sol, čaj in kruh, a glej čudo - vonji si ne nasprotujejo.

Od Rimljanov izvira znameniti panem et circenses, toda nekaj stoletij pred cesarsko dobo so jedli še kašo. Na pohodu v Makedonijo so fascinirani nad toliko vrstami zajeli kot bojni plen makedonske peke, ki so jih prepeljali v Rim, kjer je bila potlej beseda graecus sinonim za kruh. Najboljši kruh so pekli sicer Feničani, čeprav je bil Sofokleju najbolj všeč kruh Etiopije. Z najslabšim kruhom so obogateli številni kapitani Beneške republike, saj so lastnikom ladij izstavljali račune za odlično krušno prehrano, medtem ko so posadke krmili s prepečenci iz cenene moke.

Skratka, vloga kruha skozi zgodovino.